82.b člen ZMZ-1

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma. Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo. S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega uk

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.

Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1. Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.

Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter 84. členu ZMZ-1 gre torej za dve različni pravni podlagi, pri čemer je nujna uporaba odvisna od dejanskega stanja oz. okoliščin konkretnega primera, pa tudi od cilja oz. namena, ki ga želi pristojen organ z izrečenim ukrepom doseči. Ob tem velja posebej opozoriti, da je pri izreku ukrepa po 84. členu ZMZ-1 vedno potrebno opraviti tudi test sorazmernosti, v okviru katerega se tudi presodi, ali je zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim sredstvom oz. posegom. Če je cilj prevencija, je glede na okoliščine primera, lahko primernejši eden od ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1. Ker gre pri omejitvi gibanja po 84. členu ZMZ-1 za nujen, preventiven (in ne za kaznovalen) ukrep, je ključna prav navedba okoliščin, iz katerih izhaja verjetnost, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval. Ni torej odločilno, ali tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev Uredbe o hišnem redu v azilnem domu, ali pa lažjo ali težjo kršitev po 82.a členu ZMZ-1, ampak ali je odvzem prostosti nujno potreben zaradi varstva v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedenih dobrin. Izkazana in v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustrezno ovrednotena morajo torej biti tak

Ukrep pridržanja ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa. Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic. V situaciji, ko je v teku postopek odvzema prostosti prosilcu zaradi enkratnega incidenta z varnostniki Azilnega doma, v katerem je prišlo do prerivanja oziroma odrivanja med več osebami v krajšem trajanju, kjer ni nobenih drugih listinskih dokazov o individualnem ravnanju prosilca tekom incidenta ali o drugih znakih nevarnega obnašanja prosilca, mora uradna oseba izpeljati ugotovitveni postopek in vpletene zaslišati. Prosilca mora zaslišati na tak način, da se pred izrekom ukrepa pridržanja prosilec lahko učinkovito brani glede na zabeležko oziroma ko

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Tožena stranka je zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1 šele v odgovoru na tožbo.

Sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je toženka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.