UPRS Sodba in sklep I U 1370/2023-14

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-118/2023/4 (UOIM-07) z dne 19. 9. 2023 se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-118/2023/4 (UOIM-07) z dne 19. 9. 2023.

Izpodbijani sklep

1Toženka je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s šesto točko 84. člena ZMZ-1 z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, od 19. 9. 2023 od 10:25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 19. 12. 2023 do 10:25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2Toženka je na podlagi zaznamka socialne službe Sektorja za sprejem in oskrbo Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju UOIM) z dne 4. 9. 2023 ugotovila, da je bil tožnik, ki je 7. 9. 023 vložil prošnjo za mednarodno, udeležen v pretepu z vlagateljem namere A. A. (iz Kraljevine Maroko). Toženka je na podlagi poročila o dogodku varnostne službe z dne 16. 9. 2023 ugotovila, da je bil tožnik 16. 9. 2023 udeležen pri prerivanju in pretepu na oddelku D in obtožen kraje telefona. Toženka je ugotovila, da je tožnik s tem kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter z neupoštevanjem hišnega reda ogroža sebe in tudi ostale nastanjene v azilnem domu.

3Toženka je zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda dne 19. 9. 2023, ustno za zapisnik, št. 2142-118/2023/3 z dne 19. 9. 2023, tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Toženka je še ugotovila, da omejitev gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki gaje v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce. Vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma, pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Toženka je ocenila, da ocenila, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve prosilca, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda. Če bi tožnik ostal v azilnem domu, bi tako lahko nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena.

Tožnikove trditve

4Tožnik v tožbi uveljavlja vse razloge po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

5Tožnik izpostavlja, da mora biti odreditev pridržanja potrebna zaradi doseganja ustreznih ciljev glede na okoliščine konkretne zadeve., ki v konkretnem primeru niso podane. Meni, da je bilo dejansko stanje tako zmotno kot nepopolno ugotovljeno, tožniku pa ni bilo omogočeno, da bi oba dogodka podrobneje pojasnil, predlagal priče, zato mu je bila kršena pravica do izjave. Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se izrekel o obeh navedenih poročilih varnostne službe, ki sta zanj obremenjujoči in obeh uradnih zaznamkih uslužbencev socialne službe. Tožniku so bila pri samem zaslišanju postavljena "sugestivna" vprašanja, ki so nedopustna tudi v upravnem postopku. Toženka se je po oceni tožnika že vnaprej odločila, da bo tožniku odredila omejitev gibanja in se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa niti ni opredelila do njegovih izjav. Tovrsten postopek je nezakonit in meji celo na avtoritarno ravnanje organa moči v odnosu do posameznika, ki je v podrejenem položaju. Tožnik ponovno zanika, da je ukradel komu mobilni telefon (ni navedeno niti komu).

6Tožnik še navaja, da je v azilnem domu prišlo v zadnjem času do posebnega stanja zaradi številčnosti oseb, ki so tam nameščene kot posamezniki, ki so podali namero za mednarodno zaščito in, ki bivajo z nastanjenimi, ki so prosilci za mednarodno zaščito. Zdajšnji situaciji so poleg vseh nastanjenih, seveda še v večji meri podvrženi tako zaposleni pri toženi stranki kot uslužbenci pogodbenega izvajalca varnostne službe. Tožnik razume, da je zahtevana ob tovrstnih razmerah (in vedno) ničelna mera tolerance do kakršnihkoli nasilnih ravnanj. Tožnik zatrjuje, da ni nasilna oseba, da je bil ob obeh dogodkih sam žrtev, napaden in poškodovan, seveda je bil udeležen v pretepu potemtakem. Navaja, da so varnostniki sami dogodka zaznali in umirili dogajanje ter ga zaščitili pred nadaljnjimi napadalnimi ravnanji ostalih udeleženih. Zato jim je hvaležen. Sam se ni sposoben braniti, še manj pa napadati osebe močnejše od njega; tudi varnostniki so videli, po njegovih trditvah, da je bil udarjen od zadaj s strani A. A. močno v glavo in telo.

7Tožnik še navaja, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to, kot "ultima ratio", neprimeren ukrep omejitve osebne svobodne. Izpodbijani sklep je bil izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva. Tožnik poudarja, da odvzem osebne svobode ni administrativni ukrep. Glede na to, da gre pri ukrepu za poseg v temeljno človekovo pravico mora biti temu primerna obrazložitev samega upravnega akta in se mora tudi cel predhodni postopek izvesti na ustreznejši način.

8Tožnik poudarja (kot izhaja iz sodne prakse naslovnega sodišča in Vrhovnega sodišča), da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega Sklepa slednje sploh ni razvidno. Tožnik trdi, da tovrstna dokazna ocena zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Tožnik meni, da je tožena nepravilno uporabila materialno pravo.

9Tožnik še izpostavlja, da poleg zatrjevanih kršitev samega postopka, ne iz predhodnega upravnega postopka niti iz same obrazložitve izpodbijanega upravnega akta ni razvidno, katere domnevne kršitve tožnika je subsumirala pod katero pravno normo - ali so bile domnevne kršitve lažje ali težje kršitve hišnega reda azilnega doma v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila ob navedbi zakonske določbe jasno opredeljena tudi teža domnevnih tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa tudi iz vidika 82. b člena ZMZ-1. Tožnik temu očitku še dodaja, da ljubljanski azilni dom zagotovo ustreza vsem standardom pogojev nastanitve in oskrbe tam bivajočih in zaposlenih; zagotovo ima tudi del kapacitete (oz. mora imeti), ki je posebno varovan in namenjen osebam, katerim jim je začasno omejeno gibanje in to kljub trenutni preštevilčnosti nastanjenih oseb v azilnem domu in v primeru nezmožnosti zagotovitve primernega prostora slednje dejstvo ne more preložiti na tožnika.

10Tožnik se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode; odvzem prostosti mu ni bil nikoli odrejen v življenju, je mlad enaindvajsetletni fant, ki ni bil tudi v svoji matični državi nikoli subjekt kazenskega postopka ali tovrstnega ukrepa; počuti se izjemno utesnjenega, ne more spati, meni, da se mu je zgodila krivica in ne more doumeti, zakaj je nastanjen v Centru za tujce.

11Tožnik zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore azilnega doma. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu). Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito. Ukrep omejitve gibanja je glede na naravo ukrepa, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo slovenska ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah, mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To med drugim pomeni, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane.

Trditve tožene stranke

12Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. V bistvenem navaja, da je tožnik imel pravico do izjave, da je dogodek opisal drugače kot je razvidno iz uradnega zaznamka socialnih delavcev in poročila varnostne službe. Izpostavlja, da je tožnik priznal, da je bil udeležen v pretepu, da je imel z udeleženim vlagateljem namere spor že iz policijske postaje, ko so ju obravnavali. Povzame, da je tožnik dogodek z dne 16. 9. 2023 zanikal.

13Toženka še navaja, da se žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev je skladno z drugo alinejo, tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 šteje za težjo kršitev, ki ima za posledico lahko izrek ukrepa omejitve gibanja, skladno s 84. členom ZMZ-1. Po mnenju toženke gre za povsem razumno in sorazmerno odločitev. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Toženka še navaja, da se azilni dom v zadnjem času sooča s povečanim pritokom migrantov, zato ni bilo možno zagotoviti posebnega prostora za tožnika, da bi mu na ta način omejili gibanje. Zmogljivost Centra za tujce v Postojni je do 220 mest in ta mesta niso zapolnjena.

K I. točki izreka:

14V dokaznem postopku je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. št. 2142-118/2023/4 (UOIM-07) z dne 19. 9. 2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba je utemeljena.

15Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).¹

16Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode, kar je tožnik trdil tudi v svoji izpovedi na glavni obravnavi, da v Centru za tujce ni svoboden. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.²

17Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

18Ob upoštevanju navedenih izhodišč je utemeljen tožbeni ugovor v zvezi z nesorazmernostjo izrečenega ukrepa. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.³ Ob takih okoliščinah je vsebinska napolnitev pravnega standarda iz navedene zakonske dikcije primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji sklepa o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, ta pa mora svojo odločitev posebej obrazložiti.

19Po presoji sodišča razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela toženka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je toženka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe⁴ jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Skladno z njegovim drugim odstavkom se namreč lahko osebo, ko gre za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1, za največ tri dni nastani v posebni, ločeni sobi, ki je v sprejemnih prostorih azilnega doma, pri čemer se upošteva individualne okoliščine ter sorazmernost kršitve in ukrepa. Iz tretjega odstavka navedenega člena pa je razvidno, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, torej tudi v Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1.

20Glede na navedeno iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Po presoji sodišča zato izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)⁵, pri čemer v tem pogledu niso upoštevna dodatna pojasnila toženke v odgovoru na tožbo glede opredelitve tožnikove kršitve z vidika 82.a člena ZMZ-1, saj je v obravnavani zadevi predmet spora zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.⁶

21Sodišče je po ugotovitvi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in nepravilno uporabljeno materialno pravo, izpodbijan sklep na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

K II. točki izreka:

22ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1.

23Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

24Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

25Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

26Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce in sklicevanjem na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive II⁷, ⁸. Meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

27V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.⁹

28Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)¹⁰. Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.¹¹

29Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

¹ Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).
² Prav tam, 69. točka obrazložitve.
³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019.
⁴ Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora skladno s četrto točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira sklep.
⁵ Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.
⁶ Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.
⁷ Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
⁸ Glasi se: "Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti."
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022.
¹⁰ Za oporekanje tako ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava" (glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007).
¹¹ Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).