UPRS Sodba I U 859/2017-5

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-657/2016/24 (1312-02) z dne 5. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 7. 3. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Upravni organ je z vabilom z dne 23. 9. 2016 tožnika in njegove pooblaščence povabil na osebni razgovor; vabilo so pooblaščenci in tožnik prejeli 26. 9. 2016, kar izhaja iz podpisanih vročilnic v spisni dokumentaciji. Osebni razgovor je bil razpisan za dne 27. 10. 2016 ob 9.00 uri. Tožnik na osebni razgovor dne 27. 10. 2016 ob 9.00 uri ni prišel. Upravni organ je glede na to na podlagi prve alineje drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in šestega odstavka 49. člena istega zakona postopek s sklepom ustavil. Po izdaji sklepa je upravni organ s strani pooblaščencev tožnika po elektronski pošti prejel obvestilo, zakaj je tožnik zamudil na razpisani osebni razgovor, vendar ga upravni organ, zaradi predhodno že izdanega sklepa o ustavitvi postopka, ni upošteval.

S sodbo I U 1582/2016 z dne 23. 11. 2016 je Upravno sodišče ugodilo tožnikovi tožbi ter sklep upravnega organa z dne 27. 10. 2016 odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je upravni organ vložil pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je dne 15. 2. 2017 izdalo sodbo I Up 7/2017, s katero je pritožbo upravnega organa zavrnilo in s tem potrdilo sodbo Upravnega sodišča I U 1582/2016 z dne 23. 11. 2016. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da je določba prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki jo je uporabil upravni organ, v nasprotju z drugim pododstavkom prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II, ki ureja pogoje v zvezi z domnevo implicitnega umika prošnje za mednarodno zaščito, in ki ima neposredni učinek. Navedlo je, da se bo moral organ v ponovnem postopku opredeliti do opravičila, ki ga je tožnik poslal po elektronski pošti 27. 10. 2016 ob 14.32 uri in ugotoviti, ali je ta v razumnem roku dokazal, da je bil njegov izostanek z osebnega razgovora posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

V ponovnem postopku upravni organ ugotavlja, da je uradna oseba tega organa ob prisotnosti tožnikovega pooblaščenca in prevajalca za farsi jezik dne 27. 10. 2016 ob 9.20 uri sestavila zapisnik, iz katerega izhaja, da se tožnik ob dogovorjeni uri ni odzval na osebni razgovor, zato tega ni bilo mogoče izvesti. Uradna oseba je ugotovila še, da tožnika ni bilo istega dne niti ob 8.00 uri, ko je bila na predlog pooblaščencev dogovorjena tako imenovana priprava na osebni razgovor ob pomoči prevajalca. Uradna oseba je glede na to, da osebnega razgovora zaradi odsotnosti tožnika ni bilo mogoče opraviti, dne 27. 10. 2016 ob 9.33 uri zapustila Azilni dom. Tožnikovi pooblaščenci pa so dne 27. 10. 2016 upravnemu organu po elektronski pošti ob 14.33 uri poslali obvestilo, v katerem so navedli, da pišejo v imenu tožnika in zaradi njegove zamude na razpisani osebni razgovor. Tožnik je v Azilni dom namesto ob 9.00 uri, ko je bil razpisan osebni razgovor, prišel ob 10.17 uri. Kot je pojasnil, se je odpravil iz izpostave Azilnega doma na Kotnikovi, vendar je na poti zašel. Ker ne pozna ne slovenskega ne angleškega jezika, je bila to še večja težava. Prav tako nima mobilnega telefona, da bi lahko poklical za usmeritve na poti in v Azilni dom ter tako najavil zamudo. Navajajo, da tožnik svojo zamudo resnično obžaluje ter prosi, da se postopek ne ustavi. Tudi pooblaščenci prosijo, da se postopek ne ustavi, saj gre resnično za izjemen primer, ki se je zgodil prvič v več letih in je tožnik zamudil zgolj uro in 17 minut. Upravni organ je na podlagi vpogleda v Poročilo o delu v Azilnem domu, ugotavlja, da je tožnik v Azilni dom prišel ob 10.17 uri, odšel pa ob 10.38 uri; na območju Azilnega doma v pisarni Pravno-informacijskega centra (v nadaljevanju PIC) se je nahajal 21 minut. Upravni organ ugotavlja dalje, da je vabilo na osebni razgovor tožnik prejel v svojem maternem jeziku, ki je farsi, in v katerem je bilo jasno navedeno, kdaj in kje bo osebni razgovor izveden. Vabilo so tako pooblaščenci kot tožnik prejeli en mesec pred razpisanim datumom osebnega razgovora. Tožnik je imel po mnenju upravnega organa dovolj časa, da bi se nanj lahko dobro pripravil in tudi pridobil informacije, kako se pride do Azilnega doma v Ljubljani na naslovu Cesta v Gorice 15. Tožnik je na tem naslovu prebival po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, in sicer nekaj dni, nato pa je bil preseljen v izpostavo na Kotnikovi 8a v Ljubljani. Glede na to je tožnik po mnenju upravnega organa prav gotovo vedel, kje se Azilni dom nahaja. V vsem tem času, od vložitve prošnje za mednarodno zaščito 7. 3. 2016 do 27. 10. 2016, ko je bil razpisan osebni razgovor, se je tožnik prav gotovo oglasil v Azilnem domu in je tako poznal pot. Razdalja med Azilnim domom in njegovo izpostavo na Kotnikovi ulici pa ni takšna, da bi za tožnika predstavljala kakršnokoli oviro. Če pa tožnik ni bil prepričan o tem, kje se Azilni dom nahaja, pa bi lahko pri drugih državljanih Irana, ki prav tako prebivajo v izpostavi na Kotnikovi 8a, preveril, kako se do Azilnega doma pride. V primeru dvoma bi to lahko preveril tudi pri svojih pooblaščencih. Upravni organ še dodaja, da je osebni razgovor v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite eden najpomembnejših delov samega postopka in bi moralo biti zato v interesu vsakega prosilca, da se nanj dobro pripravi, in to ne samo glede razlogov temveč tudi glede lokacije, kjer bo osebni razgovor izveden.

Ob neposredni uporabi prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II je upravni organ najprej ugotavljal, ali je tožnik zadostil prvemu pogoju, torej razumnemu roku za posredovanje opravičila. Pojem razumni rok v Procesni direktivi II ni natančno opredeljen in predstavlja zelo ohlapen pojem. Vendar upravni organ meni, da tožnik svoje odsotnosti ni opravičil v razumnem roku. Informacija, ki jo je upravni organ prejel, in ki naj bi bila razumljena kot opravičilo, je bila posredovana skoraj štiri ure po tem, ko se je tožnik oglasil v Azilnem domu. Na kakšen način je potekala komunikacija med tožnikom in njegovimi pooblaščenci, upravnemu organu ni znano, ima pa organ informacijo, da sta v času, ko se je tožnik nahajal v prostorih Azilnega doma in v prostorih PIC, potekala sprejema dveh prošenj za mednarodno zaščito farsi govorečih oseb in sta bila tako zasedena oba prevajalca za ta jezik. Po mnenju upravnega organa bi pooblaščenci tožnika lahko informacijo posredovali bistveno prej in ne šele skoraj štiri ure po odhodu tožnika iz Azilnega doma. Upravni organ še dodaja, da očitno komunikacija med tožnikom in pooblaščenci, kljub temu, da so navedli, da tožnik ne razume slovenskega in angleškega jezika, obstaja.

Nadalje je upravni organ ugotavljal, ali je mogoče razloge, ki izhajajo iz posredovane informacije pooblaščencev, opredeliti kot okoliščine, na katere tožnik ni mogel vplivati. Po mnenju upravnega organa tožnikovih navedb, da je zašel in da ni mogel vprašati za pot, ker ne pozna ne slovenskega jezika niti ne govori angleškega jezika, nima pa tudi mobilnega telefona, in da iz teh razlogov tudi ni mogel sporočiti svoje zamude, ni mogoče opredeliti kot okoliščin, na katere tožnik ne bi mogel vplivati. To zlasti ne ob dejstvu, da je v Azilni dom prišel istega dne ob 10.17 uri. Organ dodaja, da kolikor je tožnik menil, da ne pozna dovolj dobro poti, da bi se od njega pričakovalo, da se bo predhodno seznanil z načinom prihoda in samo potjo. Upravni organ pa še ugotavlja, da je tožnik nenazadnje prepotoval vso pot iz svoje izvorne države, Irana, do Slovenije. Torej ne gre za osebo, ki bi bila neizkušena in se ne bi mogla znajti. Posebno ne v mestu, ki ni nikakršno velemesto, upoštevajoč, da je tožnik v izvorni državi živel v Teheranu, kjer živi več kot 12 milijonov ljudi, razdalja med Azilnim domom in izpostavo na Kotnikovi, na kateri naj bi zašel, pa znaša zgolj 6,4 km. Glede na to je upravni organ zaključil, da tožnik ni v razumnem roku dokazal, da se pravilno razpisanega osebnega razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Zato je postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika ustavil.

2Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik dalje navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 7/2017 z dne 15. 2. 2017 res pojasnilo, da je v konkretnem primeru treba ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji iz 28. člena Procesne direktive II, vendar pa meni, da pri tem ni mogoče mimo materialnopravnega izhodišča, da je pravica do azila temeljna človekova pravica (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah, v nadaljevanju Listina). Po določbi 52. člena Listine mora biti kakršnokoli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta Listina, predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (11. točka obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 1582/2016 z dne 23. 11. 2016). Upravno sodišče je v zvezi s presojo konkretne zadeve pravilno zaključilo, da omejitev pravice do azila ni potrebna in dejansko ne ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava EU in omejitev tudi ni potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih oseb, zaradi česar obravnavani poseg ni v skladu z določbo prvega odstavka 52. člena Listine v zvezi z 18. členom Listine. Poleg določb Procesne direktive II je v konkretni zadevi treba upoštevati tudi določila Ustave Republike Slovenije (primerjaj 14. točko preambule Procesne direktive II) ter standarde, kot izhajajo iz Listine ter iz Ženevske konvencije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP, primerjaj 60. točko preambule Procesne direktive II). Sodišče EU je v svoji dosedanji praksi večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudita Ženevska konvencija in EKČP. Tožnik se sklicuje ob tem na tretji odstavek 52. člena Listine. Bistvo učinkovitega uresničevanja pravice do azila je učinkovit dostop do postopka ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito, kar izrecno poudarja tudi Procesna direktiva II v 25. točki preambule. Tožnik se sklicuje tudi na 34. točko preambule. Ob upoštevanju navedenih standardov je izpodbijana odločitev nepravilna, tudi če bi bila vsa ugotovljena dejstva dejansko resnična. Okoliščine konkretnega primera namreč niso takšne, da bi bilo tožniku treba odvzeti pravico do vsebinske presoje njegove prošnje. Tožnik ob tem opozarja, da je v elektronskem sporočilu, ki je bilo 27. 10. 2016 poslano upravnemu organu, izrecno izjavil voljo, naj se njegov postopek nadaljuje (smiselno, da vložene prošnje ne umika) ter upoštevajoč razloge, zaradi katerih je prosil za mednarodno zaščito (sprememba vere iz islamske v krščansko, iz javno dostopnih poročil pa izhaja, da so osebe iz Irana, ki spremenijo vero, tam preganjane), in vse ostale okoliščine konkretnega primera, ni prav nobenega ustavno dopustnega razloga, da se tožniku odvzame pravica do vsebinske presoje njegove prošnje za mednarodno zaščito oziroma tudi če bi ta dejansko obstajal, izrečeni ukrep (najmanj v konkretnem primeru) ni sorazmeren. Ob upoštevanju razlogovanja upravnega organa v izpodbijanem sklepu je mogoče zaključiti, da je edini cilj, ki ga organ zasleduje, kaznovalne narave, kar pa je nedopustno. Upravni organ pa tudi ne pojasni, na kakšen način namerava v konkretnem primeru zagotoviti načelo nevračanja. Pa tudi sicer ni mogoče spregledati, da obravnavana ureditev v nasprotju s 14. členom Ustave, 14. členom Listine in 14. členom EKČP brez razumnega razloga razlikuje prosilce za mednarodno zaščito od strank v drugih pravnih postopkih, saj takšna sankcija v le-teh ni predpisana.

V zvezi z ugotovitvami upravnega organa o tem, ali je bilo opravičilo posredovano v razumnem roku, navaja, da tožniku v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni bila dana možnost, da se o tem izjavi. Če bi mu bila ta možnost dana, bi upravni organ ugotovil, kot navaja v nadaljevanju. Tožnik je ob prihodu v Azilni dom odšel v pisarno PIC, kjer je bila prisotna le A.A., saj so bili ostali predstavniki PIC prisotni na uradnih dejanjih. Komunikacija med njima je za silo potekala s pomočjo drugega prosilca za mednarodno zaščito, ki je govoril farsi in angleški jezik. Upravni organ namreč PIC uradnega prevajalca razen v res izjemnih primerih ne zagotavlja. Ker je morala tudi A.A. ob 10.30 na naslednje uradno dejanje, je vsa komunikacija potekala izredno hitro. A.A. je tožniku pojasnila le, da je zamudil in da bo z njim preko prijatelja, ki govori farsi jezik, kasneje vzpostavila kontakt, pri čemer ga je vprašala, na številko katere osebe lahko pokliče, ker sam ni imel mobitela. Tako se je tudi zgodilo. Takoj ko je bila A.A. prosta svojih neodložljivih obveznosti, je vzpostavila kontakt s tožnikom, ki ji je podrobneje pojasnil razloge za svojo zamudo. A.A., tožnikova pooblaščenka v upravnem postopku, je s temi razlogi takoj seznanila tudi upravni organ. V zvezi s presojo organa o tem, ali je šlo za okoliščine, na katere tožnik ni mogel vplivati, tožnik navaja, da je očitno za upravni organ odločilno, da bi tožnik lahko preprečil, da bi se izgubil, saj bi se od njega pričakovalo, da se bo s potjo predhodno seznanil. Tožniku ni jasno, na podlagi česa upravni organ sklepa, da se tožnik s potjo predhodno ni seznanil, saj to nikakor ne drži. Tožnik se je o tem seznanil, navsezadnje je do Azilnega doma tudi dejansko prišel, vendar se je iz razlogov, ki jih ni pričakoval in ni predvidel, zgodilo, da je s poti zašel, kar mu je povzročilo zamudo. Zaključek upravnega organa, da te okoliščine ne zadostujejo za opravičen izostanek, je absurden, življenjsko nelogičen in izkustveno nesprejemljiv. Tožnik v dokazne namene predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje A.A., vpogled v pisno izjavo slednje, ki jo prilaga tožbi ter vpogled v upravni spis. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, da se ustavi postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika, sprejeta v ponovnem postopku z neposredno uporabo drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II. Upravno sodišče je v sodbi I U 1582/2016 z dne 23. 11. 2016, s katero je odpravilo v prejšnjem postopku izdani sklep o ustavitvi postopka za priznanje mednarodne zaščite, ugotovilo, da je upravni organ nepravilno odločil ob uporabi določbe prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče pa je v sodbi I Up 7/2017 z dne 15. 2. 2017, s katero je pritožbo toženke zoper sodbo Upravnega sodišča zavrnilo, razlogovalo, da se strinja, da določbe prve alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 upravni organ ne bi mogel uporabiti, saj je v nasprotju s Procesno direktivo II; na podlagi drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II pa se bo upravni organ v ponovnem postopku moral opredeliti do opravičila, ki ga je tožnik poslal po elektronski pošti 27. 10. 2016 ob 14.32 uri, in ugotoviti, ali je s tem v razumnem roku dokazal, da je bil njegov izostanek z osebnega razgovora posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

6Po drugem pododstavku prvega odstavka 28. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v tej sodbi sicer imenovane Procesna direktiva II) države članice lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za mednarodno zaščito ali od nje odstopil, zlasti kadar se ugotovi (med drugim): a) da se ni odzval na zahteve, da sporoči bistvene informacije za svojo prošnjo v smislu člena 4 Direktive 2011/95/EU ali se ni udeležil osebnega razgovora, kot je določen v členih 14 do 17 te direktive, razen če v razumnem roku dokaže, da je bila njegova opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

7V zadevi ni sporno, da je bilo tožniku in njegovim pooblaščencem 26. 9. 2016 vročeno vabilo na osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito za dne 27. 10. 2016 ob 9.00 uri v prostorih Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana. Sporno tudi ni, da se tožnik dne 27. 10. 2016 ob 9.00 uri ni zglasil na osebni razgovor ter da svoje odsotnosti predhodno ni opravičil. Prav tako ni sporno, da je v Azilni dom prišel z zamudo ob 10.17 uri, da je uradna oseba upravnega organa pred tem že odšla, da je ob 10.38 odšel tudi tožnik ter da je z razlogi za zamudo upravni organ seznanil z elektronskim sporočilom, ki so ga tožnikovi pooblaščenci poslali upravnemu organu ob 14.32 uri. Sporno pa je, ali z navedenim sporočilom v razumnem roku dokazal, da je bil njegov izostanek z osebnega razgovora posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

8Upravni organ je svoj zaključek o tem, da tožnik svoje odsotnosti ni opravičil v razumnem roku, oprl na ugotovitev, da je tožnikovo sporočilo prejel skoraj štiri ure po tem, ko je tožnik prišel v Azilni dom (in od tam odšel) ter oceno, da bi lahko pooblaščenci tožnika informacijo upravnemu organu posredovali bistveno prej. Tožnik pa ugovarja, da je bil pri opravičevanju zamude vezan na sodelovanje pooblaščenke PIC A.A., ta pa zaradi udeležbe pri uradnih dejanjih v zastopanju drugih prosilcev in problemov pri komunikaciji s tožnikom, ki govori le farsi jezik, uradni prevajalec pa ni bil dosegljiv, ni uspela v krajšem času pridobiti s strani tožnika informacije o razlogih za zamudo in te informacije prenesti upravnemu organu, kar vse bi tožnik upravnemu organu tudi pojasnil, če bi ta v skladu z zakonom dal tožniku možnost izjave. Navedenim ugovorom tožnika sodišče kot utemeljenim sledi. Za oceno, da bi pooblaščenci tožnika sporočilo o razlogih za zamudo na osebni razgovor lahko posredovali bistveno prej, upravni organ podlage v ugotovljenih dejstvih ni imel; za presojo, da bi bil organ v postopku odvezan spoštovanja temeljnih načel ZUP o zaslišanju stranke (9. člen) in materialne resnice (8. člen), pa sodišče nima¹. Tožnik pa v tožbi tudi pojasnjuje dejanske razloge za posredovanje sporočila (šele) po preteku štirih ur od tedaj, ko je bil z zamudo seznanjen in jih s tožbi priloženo pisno izjavo pooblaščenke PIC A.A., ki jo tožnik tudi povzema v tožbi, izkazuje. Ti razlogi so po presoji sodišča medsebojno logično povezani in stvarno utemeljeni in ter jih toženka v odgovoru na tožbo konkretizirano niti ne prereka. Tako dejansko stanje pa je po presoji sodišča mogoče subsumirati v okvir nedoločenega pravnega pojma razumnega roka, v katerem mora prosilec dokazati, da je bila njegova opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Po mnenju sodišča bi drugačna razlaga nedoločenega pojma razumnega roka v obravnavanem primeru ne bila v skladu z namenom predpisa, Procesne direktive II².

9Svoj zaključek o tem, da tožnikovih navedb, da je zašel in da ni mogel vprašati za pot, ker ne pozna ne slovenskega jezika niti ne govori angleškega jezika, nima pa tudi mobilnega telefona, in da iz teh razlogov tudi ni mogel sporočiti svoje zamude, ni mogoče opredeliti kot okoliščin, na katere tožnik ne bi mogel vplivati, pa je organ oprl na oceno, da je bilo utemeljeno pričakovati, da se bo tožnik za način prihoda in pot, če je ni poznal, vnaprej pozanimal ter na oceno, da ne gre v tem pogledu za neizkušeno osebo, saj je pred tem pripotoval iz Irana, kjer je živel v Teheranu, ki je velemesto, razdalja med lokacijo, kjer biva, in lokacijo, kamor je bil tožnik vabljen na osebni razgovor, pa znaša zgolj 6,4 km. Tožnik v tožbi ugovarja, da se je za pot pozanimal in je v Azilni dom tudi prišel, vendar je na poti zašel, česar pa ni mogel vnaprej predvideti, in zaradi česar je zamudil ter očita, da je življenjsko nelogično ter izkustveno nesprejemljivo, da organ predstavljenih okoliščin zamude ne presoja kot takih, ki bi ne dajale podlage za domnevo, da gre za impliciten umik prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča upravni organ tudi za zaključevanje o tem, da tožnik kot razlogov za zamudo ni navedel (dokazal) okoliščin, na katere ni mogel vplivati, ni imel podlage v ugotovljenih dejstvih; oprl se je namreč zgolj na lastno domnevo o tožnikovi izkušenosti in na oceno, ki je brez podlage v ugotovljenih dejstvih, da se tožnik ni pozanimal o poti. Ne le, da tožnik tej oceni nasprotuje ob pojasnjevanju, da ni bila razlog za zamudo njegova neskrbnost, ker naj bi se ne pozanimal za pot, pač pa nepredvidljiva dejanska situacija, ko je na poti zašel. To dejstvo, da je tožnik zgrešil pot oziroma da je zašel na poti, pa je, razen z izjavo stranko kot dokazom, težko dokazljivo ali sploh nedokazljivo. Vendar pa je tožnik že v elektronskem sporočilu organu dne 27. 10. 2016 ob 14.32 navajal, da se je zaradi neznanja tako angleškega kot slovenskega jezika (in ob tem ko je zašel) še dlje zadržal na poti ter da si pri tem tudi ni mogel pomagati z mobitelom, ker ga ne poseduje. Tem dejstvom pa upravni organ že v postopku ni nasprotoval in jih toženka v odgovoru na tožbo konkretizirano tudi ne prereka, kar pomeni, da so nesporna. Glede na ta nesporna dejstva pa je, zaradi medsebojne logične povezanosti in življenjsko izkustveno, po presoji sodišča mogoče sprejeti kot verodostojno tudi njegovo sklicevanje na nepredvidljivo situacijo, da je na poti zašel. Zato sodišče kot nepravilne ne sprejema presoje organa, da tožnik ni dokazal, da je zamuda na osebni razgovor posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

10Po presoji sodišča pa ob povedanem zaradi dodatne okoliščine - glede na navedbe tožnika v elektronskem sporočilu z dne 27. 10. 2016, da obžaluje zamudo in prosi, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite ne ustavi - še toliko bolj ni mogoče sprejeti kot pravilnih zaključkov organa o tem, da tožnik ni v razumnem roku dokazal, da se pravilno razpisanega osebnega razgovora ni mogel udeležiti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati, in ki po drugem pododstavku prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II dajejo podlago za domnevo o implicitnem umiku prošnje, saj nasprotuje sklepanju o tem, da se tožnik ni pravočasno odzval na vabilo zaradi okoliščin, ki jih je obvladoval ter bi se jim lahko izognil ter da je zaradi zamude in možnih posledic ostal neprizadet.

11Sodišče še dodaja, da pa se s tožnikom tudi strinja, da mora biti zaradi posledic, ki jih ima presoja, da prosilec v razumnem roku ni dokazal, da je bil njegov nepravočasen odziv na vabilo za osebni razgovor posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati, to je, da organ lahko domneva, da gre za impliciten umik prošnje za mednarodno zaščito in odloči o ustavitvi postopka za priznanje mednarodne zaščite, ta presoja posebej skrbna, saj gre v nasprotnem primeru za omejevanje pravice do azila, ki je temeljna človekova pravica (18. člen Listine, v zvezi s prvim odstavkom 52. člena Listine).

12Sodišče je zaradi nepravilne uporabe določb drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v zvezi s 125. členom ZMZ-1 in 75. členom ZMZ), zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni oziroma nadaljnji postopek. Z odpravo izpodbijanega sklepa je postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika vrnjen v stanje, v katerem je bil pred izdajo sklepa; kar pomeni, da bo upravni organ nadaljeval z reševanjem zadeve priznanja mednarodne zaščite za tožnika po zakonu in bo najprej tožnika ponovno povabil na osebni razgovor ter po izvedenem postopku odločil o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

¹ Po 33. členu ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače.
² Po 25. točki preambule Procesne direktive II (...) bi moral vsak prosilec imeti učinkovit dostop do postopkov, možnost sodelovati in ustrezno komunicirati s pristojnimi organi, kar mu omogoči, da predstavi vsa pomembna dejstva v zvezi s svojim primerom, ter zadostna procesna jamstva, da lahko v vseh fazah postopka brani svoj primer.