32. člen ZMZ-1

Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje. Za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je izdan po preteku 6 mesečnega roka, ko je Republika Hrvaška prevzela odgovornost, v sklepu pa ni navedeno, zakaj je izdan po preteku 6 mesečnega roka

Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.

Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je člene od 332.a do 332.d ZPP možno šteti za uresničitev zahteve iz Procesne direktive EU "v nacionalnem pravu določiti postopke, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe".

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Če tožnik pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države. Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu. Določba 3.

Z določbo 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja tudi v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. ZMZ-1 ne predvideva različne obravnave nedoločnega pravnega pojma "nevarnost pobega", torej da bi mu bilo treba dati drugačen pomen po drugi kot po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Toženka je iz utemeljenega razloga podaljšala rok za sprejem odločitve, hkrati pa v zvezi s podaljšanjem roka postopala po določilih ZMZ-1 s tem, ko je tožnika o podaljšanju roka (2x) obvestila. Posledično to pomeni, da rok, predpisan za odločitev (6 + 9 mes.), še ni iztekel in da je bila tožba zaradi molka organa vložena pred iztekom roka.

Tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni podal z namenom, da bi se ne izvršil postopek njegove vrnitve v Avstrijo, saj tožnik vztraja pri tem, da želi ostati v Sloveniji, zato je tu tudi podal prošnjo za azil. Po predaji v Avstrijo se je ponovno vrnil v Slovenijo in tu znova zaprosil za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da za njegovo pridržanje po 3. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ni zakonite podlage. Zato je sodišče v tem delu izpodbijani sklep odpravilo.