VSRS Sodba in sklep I Up 287/2023

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) zavrnilo tožbo (I. točka izreka), ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje, ker naj bi bilo to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 24. 10. 2023 od 14.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 1. 2024 do 14.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Upravno sodišče je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe (I. točka izreka) pritrdilo toženki, da je bila odreditev izpodbijanega ukrepa nujno potrebna zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Tožnik namreč ogroža varnost oseb in premoženja, saj je 18. 10. 2023 v azilnem domu najprej fizično obračunaval z drugim prosilcem, mu grozil, potisnil glavo v umivalnik in mu želel ukrasti mobilni telefon (kar potrjujeta uradna zaznamka varnostne službe in toženke ter nesporno dejstvo, da so policisti tožniku zato izdali plačilni nalog), nato pa kričal še na socialno delavko in ji grozil (kar tožnik priznava). Presodilo je, da ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma v tem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvesti zaradi nevarnosti, da bi tožnik zgoraj opisana dejanja, ki predstavljajo bodisi kršitve hišnega reda azilnega doma, bodisi prekrške, vsekakor pa resno grožnjo javnemu redu, ponavljal. Ob tem je upoštevalo intenziteto njegovega ravnanja, ki je pri drugih povzročilo strah, da tožnik zgoraj opisane okoliščine spora z drugim prosilcem zanika in da meni, da je na socialno delavko kričal utemeljeno. Ukrep omejitve gibanja na azilni dom bi bil neučinkovit tudi zato, ker bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih, z istim hišnim redom, ki ga je kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi ogrožal sebe ter ogrožal, motil in nadlegoval ostale prosilce in zaposlene. V obravnavani zadevi ni bistveno, ali gre za lažjo ali težjo kršitev pravil bivanja v azilnem domu.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper izpodbijano sodbo in sklep vlaga pritožbi. V pritožbi z dne 27. 11. 2023, ki se nanaša na I. točko izreka, navaja, da sodba Vrhovnega sodišča I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 v tem primeru ni uporabljiva. Vztraja, da je drugemu prosilcu zgolj na silo vzel mobilni telefon, v prepričanju, da je njegov. Ko je ugotovil, da ni, mu ga je vrnil. Ker je drug prosilec pri tem vpil, so prišli varnostniki in socialna delavka. Ta je poklicala policijo in lažno ovadila pritožnika, ne pa tudi drugega prosilca. Da je zato nato kričal na socialno delavko in ji grozil, pritožnik priznava in obžaluje, a hkrati opozarja, da gre za lažjo in edino kršitev hišnega reda azilnega doma, zaradi katere mu je bil izdan tudi plačilni nalog. Odvzem svobode samo zaradi nje je nesorazmeren ukrep. Pritožnik varnosti socialne delavke ni ogrožal, saj je nanjo kričal v prisotnosti policistov. Če bi drugemu prosilcu res potisnil glavo v umivalnik, bi mu jo poškodoval, to pa ni bilo raziskano. Noben varnostnik tudi ni bil zaslišan. Upravno sodišče je pristransko verjelo toženki in s tem pritožniku kršilo pravici iz 22. in 23. člen Ustave. Izpodbijani ukrep v konkretnem primeru ni bil nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta ter izpodbijane sodbe in sklepa nimata razlogov o tem, ali gre za lažjo ali težjo kršitev in o drugih vsebinskih okoliščinah, na podlagi katerih sta toženka in Upravno sodišče presojala nujnost in sorazmernost pritožnikovega pridržanja. Glede na to da je pritožnik v centru za tujce že od 24. 10. 2023, mu je bila prostost odvzeta že v zadostni meri. Glede na navedeno predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

4V pritožbi z dne 13. 11. 2023, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, pritožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodi in II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

5Toženka na pritožbi ni odgovorila.

6Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper II. točko izreka pa ni dovoljena.

7Po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) lahko pristojni organ prosilcu, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki pomenijo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

8Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje pritožbi v delu, ko ta opozarja, da stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022, ki jo v izpodbijani sodbi in sklepu izpostavlja Upravno sodišče, za ta primer niso uporabljiva, saj se pritožnik v konkretnem primeru ni skliceval na neprištevnost ali silobran. Vendar pa navedeno stališče Upravnega sodišča za odločitev v predmetni zadevi ni bilo bistveno. Za odločitev v zadevi neposredno odločilno stališče, da je ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, temelji na dejanskem stanju, (1) da je pritožnik 18. 10. 2023 v azilnem domu fizično obračunaval s prosilcem po imenu Khalid Babare, mu grozil, potisnil glavo v umivalnik in mu želel ukrasti mobilni telefon, (2) da je nato je vpil in grozil še socialni delavki, ki je poklicala policiste, in (3) da je verjetno, da bo pritožnik s kršitvami hišnega reda azilnega doma nadaljeval. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da je dejansko stanje pod (1) in (3) zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sporno dejansko stanje je v izpodbijanem upravnem aktu najprej ugotovila toženka, pravilnost njenih ugotovitev v tej zvezi pa je nato v izpodbijani sodbi in sklepu potrdilo še Upravno sodišče.

9Pravna teorija¹ in sodna praksa² sta enotni, da pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v takšnih primerih (ko je materialnopravna presoja Upravnega sodišča oprta na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje) ni dopustno uveljavljati, saj se v pritožbenem postopku lahko izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je Upravno sodišče samo ugotovilo, ne pa tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Presoja Vrhovnega sodišča se v pritožbenem postopku namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodne odločbe, upravni akt pa je v to presojo vključen zgolj posredno in omejeno. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne določa. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem še dodaja, da je pritožbeni očitek, da Upravno sodišče in toženka v dokazne namene nista zaslišala varnostnikov, neutemeljen že zato, ker pritožnik takšnega dokaznega predloga tem upravnem sporu ni podal. Zatrjeval ni niti, da bi njihovo zaslišanje zahteval v upravnem postopku.

10Pritožnik Upravnemu sodišču nadalje očita pristransko sojenje in uveljavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave. Vendar pa s pavšalno utemeljitvijo, da naj bi bilo Upravno sodišče pristransko zgolj zato, ker je verjelo toženki in ne njemu, Vrhovnemu sodišču ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Jasno je namreč, da je dokazna ocena spornih dejstev v prid ene stranke neizogibni del sojenja in ne že sama po sebi kršitev enakega varstva pravic. Kršitev 22. člena Ustave v tej zvezi bi lahko bila podana le, če bi bila odločitev samovoljna oziroma arbitrarna - torej v izjemnih primerih, ko je sodna odločba očitno napačna, brez razumne pravne obrazložitve, kar pa izpodbijana sodba in sklep nista.

11Pritožnik ima sicer prav, da izpodbijanega ukrepa ne gre enačiti s priporom po Zakonu o kazenskem postopku, in da ga je dopustno odrediti le iz razlogov iz 84. člena ZMZ-1, ne pa tudi iz pripornih razlogov, med katere sodi ponovitvena nevarnost. A to ne pomeni, da se pri presoji, ali je ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (torej razlogov iz 84. člena ZMZ-1), ne sme upoštevati verjetnosti ponovitve kršitev. Nasprotno, prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje. Upravno sodišče tudi ni ugotovilo, da se lahko izpodbijani ukrep odredi zaradi nezakonitega vstopa v državo z namenom vložitve prošnje za mednarodno zaščito in ugotavljanja identitete v tej zvezi, temveč je le potrdilo pravilnost toženkinih ugotovitev, da so pritožnika ob teh priložnostih obravnavali policisti.

12Glede pritožbenih očitkov o nesorazmernosti ukrepa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ti ne temeljijo samo na dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno s strani toženke in Upravnega sodišča, temveč tudi na dejanskem stanju, kot ga zatrjuje pritožnik v pritožbi - da je izključno kričal na socialno delavko. Izpodbijani ukrep pa ni bil odrejen (samo) zaradi navedenega, temveč zlasti zato, ker je pritožnik pred tem napadel drugega prosilca, mu grozil, potisnil glavo v umivalnik in mu želel ukrasti mobilni telefon. Zakaj naj bi bila odreditev izpodbijanega ukrepa na tej dejanski podlagi nesorazmerna, pritožnik konkretno ne utemelji. Kot je Upravno sodišče izčrpno pojasnilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Vrhovno sodišče v tem primeru pritrjuje Upravnemu sodišču, da izpodbijani ukrep, glede na opisano pritožnikovo ravnanje in na druge ugotovljene okoliščine (nevarnost ponovitve ravnanj, njihova intenziteta, povzročitev strahu in pritožnikov odnos do očitanih dejanj), to je. Upravno sodišče je v 31., 32. in 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa po presoji Vrhovnega sodišča pravilno tehtalo tudi sorazmernost odrejenega ukrepa v razmerju do milejšega zadrževanja na območju azilnega doma in ugotovilo, da razloge v tej zvezi vsebuje tudi izpodbijani upravni akt. Zato mu tudi ni mogoče očitati, da ni obrazložen v smislu 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

13Vrhovno sodišče na koncu še dodaja, da je njegova presoja v pritožbenem postopku omejena na to, ali so podani razlogi, iz katerih se izpodbijana sodba in sklep lahko izpodbijata oziroma razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ne more pa odločati o tem, ali so razlogi, ki so narekovali izrek ukrepa, prenehali oziroma, kot navaja pritožba, "ali mu je bila prostost odvzeta že v zadostni meri".

14Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo z dne 27. 11. 2023 zavrnilo in potrdilo sodbo iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in sklep (76. člen ZUS-1).

15Glede pritožbe zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se z začasno odredbo izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži samo do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zoper I. točko izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo, je odločitev v tej zadevi postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more več izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Primerjaj B. Domjan Pavlin, v: E. Kerševan (ur.), Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 432-433.
² Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 132/2017 z dne 4. 7. 2019 (8. točka obrazložitve), I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017 (10. točka obrazložitve) in I Up I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016 (10. točka obrazložitve).