17. člen ZSKZDČEU-1

Iz ustavljene ustavnosodne presoje izhaja, da 18. člen Ustave (ki določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju) med drugim prepoveduje, da bi bila oseba izročena državi oziroma izgnana vanjo, če obstaja resnična nevarnost, da bo tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Podobno kot v Ustavi je tudi na podlagi 3. člena EKČP prepovedana izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi (substantial grounds ), ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti ( real risk ), da bo ta oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Prepoved mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja določa tudi 4. člen Listine, pri čemer je SEU sprejelo stališče, da ta prepoved ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg skladna s 3. odstavkom 53. člena Listine, enaka kot tista, ki jo določa EKČP. Ustavno sodišče je že v odločbi številka Up- 781/2024 z dne 19.9.2024, kakor tudi v odločbi, izdani v tem postopku, poudarilo, da okoliščina, da ENPP temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami glede spoštovanja temeljnih pravic iz listine, ne pomeni, da izvršitveni pravosodni organ ni dolžan preveriti konkretiziranih očitkov zahtevane osebe, da se bo z njo zaradi predaje nečloveško ali ponižujoče ravnalo. Ker je pritožnica zatrjevala, da iz dokumentacije (poročil mednarodnih organov, tudi odbora CPT), na katero se sklicuje, izhaja, da razmere v zaporih v Kraljevini Španiji, zlasti tudi v Barceloni, kjer naj bi po vsej verjetnosti zahtevana oseba prestajala pripor (glede na to, da je sodni sklep izdalo sodišče v Barceloni), ne vsebuje standardov iz 3. člena EKČP, je sodišče prve stopnje te navedbe dolžno preveriti.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je ENPP sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti. Države članice izvršijo ENPP na osnovi medsebojnega priznavanja, ki pomeni neposredno priznavanje sodnih odločb drugih držav članic in je nepriznavanje zgolj izjema. Pri izvajanju tega instrumenta sta najpomembnejša sodelovanje in medsebojno zaupanje med pristojnimi pravosodnimi organi. Tudi po stališču SEU je zavrnitev izvršitve ENPP izjema od vzajemnega priznavanja in jo je treba razlagati ozko. Glede na navedena izhodišča je torej treba tudi v konkretni zadevi predaje zaupati odreditveni državi Kraljevini Španiji, da je skladno s priporočili Priročnika pred izdajo ENPP opravila presojo sorazmernosti. Nadalje v Priročniku ali v obrazcu ENPP ni predvideno, da bi morala država odreditve svojo oceno o sorazmernosti utemeljiti oziroma obrazložiti, saj obrazec ENPP takšne rubrike sploh ne vsebuje. Po priporočilih Priročnika se sicer presoja sorazmernosti ENPP opravi v odreditveni državi, medtem ko Okvirni sklep 2002/584/ PNZ izvršitveni državi članici ne omogoča presoje sorazmernosti ENPP, kar je v skladu z načelom vzajemnega priznavanja. Zgolj ob resnih pomislekih izvršitvene države članice glede sorazmernosti prejetega ENPP se odreditvenemu ali izvršitvenemu pravosodnemu organu priporoča, naj vzpostavita neposreden stik, pri čemer pa se pričakuje, da bodo takšni primeri le izjemoma nastali.

Glede na določbo četrtega odstavka 10. člena Direktive 2013/48/EU je preiskovalni sodnik zahtevano osebo ob privedbi dolžan poučiti o pravici do izbire odvetnika v državi odreditve, čeprav določba tretjega odstavka 17. člena ZSKZDČEU-1 tega izrecno ne določa. Temelj za izvršitev evropskega naloga za prijetje (ENP) je načelo vzajemnega priznavanja in medsebojnega zaupanja med državami članicami, kljub temu pa bi glede na priporočila v točkah 2.4, 2.5 in 5.7 Priročnika o izdaji in izvršitvi evropskega naloga za prijetje sodišče prve stopnje pri odločanju o izpolnjenosti pogojev za izvršitev ENP moralo presoditi, ali so v okoliščinah konkretnega primera morebiti izkazani resni pomisleki glede sorazmernosti prejetega ENP, ki bi narekovali uporabo drugih manj prisilnih, a še vedno enako učinkovitih ukrepov, ter svojo presojo tudi pojasniti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.