67. člen ZDR-1

Delodajalec mora upoštevaje drugi odstavek 6. člena ZDR-1 pri plačilu za poslovno uspešnost zagotoviti delavcem enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Določilo podjetniške kolektivne pogodbe, da se odštevajo dnevi, ko je bil zaposleni odsoten z dela zaradi bolniške odsotnosti, pomeni, da je takšen zaposleni pri odmeri plačila za poslovno uspešnost na podlagi zdravstvenega stanja obravnavan manj ugodno kot delavci, ki niso bili bolniško odsotni (neposredna diskriminacija).

KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).

Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.

ZDR-1 v 67. členu ureja pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas v posebnih primerih, in sicer zaradi osebnih okoliščin (npr. invalidnost, bolezen, starševstvo), zaradi katerih dela ne morejo opravljati polni delovni čas, ampak le krajši delovni čas. Ti delavci krajši delovni čas ne delajo po lastni izbiri oziroma v skladu s 65. členom ZDR-1, ki v splošnem ureja institut krajšega delovnega časa. Namen 67. člena ZDR-1 je tako v zmanjšanju njihovega manj ugodnega položaja. Prvi odstavek 67. člena ZDR-1 jim daje pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Ta določba je jasna in v praksi ne povzroča težav. Drugače pa je z razlago in uporabo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice iz delovnega razmerja (med katerimi je pravica do odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pa kot delavec, ki dela polni delovni čas, razen če je z ZDR-1 drugače določeno. ZDR-1 glede pravice do odpravnine zaradi odpovedi iz razloga nesposobnosti za delavca, ki je delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, n

Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas. V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

V obravnavani zadevi davčni organ in toženka ne upoštevata, da je v tožnikovem primeru druga podlaga v tem, da koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva. Davčni organ in toženka pri razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja iz 59. člena ZDoh-2 v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.

Na podlagi ZSDP-1 sta podlagi za zavarovanje dve in sicer se zavarovalna podlaga deloma nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Na podlagi 67. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln delovni čas. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost je s tem tudi obseg obveznega zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj po prvem odstavku 59. člena ZDoh-2 (oz. po tretjem odstavku 48. člena ZDoh-2), da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja p

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.

Pravnega položaja delavca, ki dela krajši delovni čas iz naslova preostale delovne zmožnosti, ne moremo enačiti s pravnim položajem delavca, za katerega velja določilo 65. člena ZDR-1. Pri tožnici kot delovnemu invalidu se šteje, da ima sklenjeno pogodbo za polni delovni čas, saj ji prispevek in nadomestilo za 4 ure iz naslova invalidnosti izplačuje ZPIZ. Tožnici tako pripada 30 minutni odmor.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali delavcu, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas po 67. členu ZDR-1 in letnega dopusta ne izrabi (pa mu kasneje delovno razmerje preneha), pripada nadomestilo po 164. členu ZDR-1 v višini plačila za delo, ki je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi ali nadomestilo v višini, kot če bi delal polni delovni čas.

Glede delavcev, ki delajo krajši delovni čas po posebnih predpisih, med katere spada tudi tožnik, je bistven drugi odstavek 67. člena ZDR-1. Ta določa, da ima invalid, ki v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dela krajši delovni čas od polnega, pravico do plačila dela po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Med druge pravice iz delovnega razmerja spada tudi denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.

Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) ni sklenila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1. V tem primeru pa je njen delodajalec (stranski intervenient) toženi stranki pravilno podal prijavo v zavarovanje tožnice za krajši delovni čas od polnega, torej 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko.

Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje n

Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 24. 4. 2008 dalje, od 19. 8. 2014 dalje pa je kot invalid III. kategorije invalidnosti delala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, je kot delavka, ki ji je bila (12. 3. 2015) redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, upravičena do odpravnine v višini, kot če bi delala polni delovni čas, to je do dvakratnika osnove – plače za krajši delovni čas (za 4 ure dnevno).