66. člen ZDR-1

Tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.

Sodišče je v celoti zavrnilo reparacijski zahtevek za čas od 7. 12. 2016 do 8. 2. 2018 in nato od 1. 9. 2018 dalje do vrnitve na delo. V vmesnem obdobju od 9. 2. 2018 do 31. 8. 2018 pa je tožnici iz naslova pravic iz delovnega razmerja priznalo le razliko med krajšim delovnim časom (55 % polnega delovnega časa) in krajšim delovnim časom iz delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tj. v obsegu 41,29 % polnega delovnega časa, v presežku pa je reparacijo zavrnilo. Torej ji je napačno priznalo le razliko do odstotka delovnega časa po zadnji (transformirani) pogodbi o zaposlitvi. Delavcu, ki je po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zmanjševal škodo tako, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, za isto obdobje ni mogoče priznati delovnega razmerja tako, da bi seštevek delovnih časov presegal polni delovni čas. Po prvem odstavku 66. člena ZDR-1 lahko delavec z zaposlitvami za krajši delovni čas z več delodajalci doseže polni delovni čas, določen z zakonom. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za nepriznanje delovnega razmerja pri toženi stranki za razliko do polnega delovnega časa oziroma največ v obsegu 55 % polnega delovnega časa v času, ko je bila tožnica zap

Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.

Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 33 % njegovega delovnega časa (za 13,2 uri na teden), je treba kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje. Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nad

Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP). Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo