VDSS Sodba Psp 231/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 1. 2021 in št. dosjeja ... z dne 12. 5. 2020, tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznalo pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno 20 ur tedensko od 1. 3. 2020 dalje. Tožencu je naložilo odločanje o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 10. 1. 2020 dalje. Tožnici je priznalo povrnitev stroškov postopka v višini 354,48 EUR.

2Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ji prizna povračilo vseh stroškov postopka. Tožnica vztraja, da pri njej ni več zmožnosti opravljati delo 4 ure dnevno z omejitvami. Tožnica je popolno nezmožna za delo, s čimer je izpolnjen pogoj za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Tožničina preostala delovna zmožnost je podana le v okviru opravljanja dela v 4 urah z vmesnimi odmori, kar pomeni, da jo je potrebno invalidsko upokojiti. Veljavna zakonodaja odmorov med delom, kot jih zahteva zdravstveno stanje tožnice, ne omogoča in ne dopušča. Tudi v mnenju Inštituta A. je bilo navedeno, da je tožnica zmožna za delo le še pogojno. Takšna pogojna zmožnost ne more in ne sme zadoščati za nadaljnje delo tožnice v krajšem delovnem času 4 ur. Tožnico zdravstveno stanje omejuje pri vsakem delu. Sodišče je v 17. točki obrazložitve zavzelo stališče, da ima tožnica skladno z delovnopravnimi predpisi pri 4 urnem dnevnem delovniku pravico le do 15 minut odmora, kar pa ne pomeni, da nima več preostale delovne zmožnosti. Sklicuje se na 196. člen ZDR-1 in obveznost delodajalca, da zagotavlja dela skladno s preostalo delovno zmožnostjo. Stališče sodišča je materialnopravno zmotno in zato je bil zmotno zavrnjen zahtevek za priznanje invalidnosti I. kategorije. Zakonski pogoj, da lahko delovni invalid opravlja delo, je preostala delovna zmožnost za najmanj 4 ure dnevno. Pri tem je potrebno delovno zmožnost presojati upoštevaje vse zakonske pogoje in omejitve za opravljanje takšnega dela; da ima delavec pri štiriurnem delovniku pravico le do 15 minut odmora oziroma počitka med delovnim časom. V preostalem času treh ur in 45 minut, pa mora delavec opravljati delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Če delavec nima delovne zmožnosti opravljati dela 4 ure dnevno s prekinitvijo 15 minut, potem pri takšni osebi ni podana preostala delovna zmožnost. Drugačno stališče je v nasprotju s 64. členom ZPIZ-2. Če potrebuje tožnica v okviru 4 urnega delovnika razbremenilne odmore in jih sodišče v sodbi opredeli kot obliko invalidnosti, bi se v okviru 4 urnega delovnika preseglo trajanje 15 minut odmora. Vsi odmori tožnice med 4 urnim delovnikom trajajo in bi morali trajati več kot 15 minut, zato ni mogoče govoriti, da je tožnica zmožna za delo najmanj 4 ure dnevno. Pri tem so bili celo sodni izvedenci nezmožni opredeliti koliko takšnih odmorov in v kakšnem trajanju bi jih tožnica potrebovala tekom 4 urnega delovnika. Brez dvoma tožnica potrebuje odmore v skupnem trajanju več kot 15 minut. To je več kot je tožnica upravičena po zakonu in več kot se skladno z določbami ZDR všteva v delovni čas. Pa tudi, če bi se tožnici zagotavljali razbremenilni odmori, je tožnica zmožna vzdrževati le 70 % do 75 % učinkovitost na nezahtevnih delovnih procesih, kar po mnenju tožnice prav tako pomeni nezmožnost za opravljanje dela najmanj 4 ure dnevno ob doseganju pričakovanih rezultatov dela. Slednje je temeljna zahteva in predpostavka vsakega delovnega razmerja. Bistvena je ugotovitev, da bi tožnica lahko opravljala delo v 4 urnem delovniku, kar je zagotavljanje vmesnih razbremenilnih odmorov znotraj 4 urnega delovnika v obsegu, ki presega 15 minut. Tožnica za opravljanje dela najmanj 4 ure dnevnoni zmožna in potrebno ji je priznati I. kategorijo invalidnosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi.

6Predmet sodne presoje je drugostopenjska odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 6. 1. 2021 in št. dosjeja ... z dne 12. 5. 2020. S slednjima je bilo na podlagi kontrolnega pregleda odločeno, da je tožnica še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi razbremenitvami v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnico potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, ker pri njej ni več preostale delovne zmožnosti.

7Ključen pritožbeni ugovor, da upoštevajoč tožničino preostalo delovno zmožnost¹ in zakonske določbe o odmoru med delovnim časom, tožnica ni zmožna za delo, ni utemeljen. Kot je pravilno izpostavilo sodišče v 17. točki obrazložitve, je delodajalec tisti, ki mora delovnemu invalidu s preostalo delovno zmožnostjo zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti v skladu z določilom 196. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami v nadaljevanju: ZDR-1).²

8Tožnica je delovni invalid s preostalo delovno zmožnostjo v okviru III. kategorije invalidnosti. Pritožničina trditev, da ji kot delovnemu invalidu, ki mu je priznana časovna razbremenitev, glede na delovno zakonodajo pripada samo 15 minutni odmor, ni pravilna. ZDR-1 sicer v 65. členu med drugim določa, da se lahko pogodba o zaposlitvi sklene tudi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa. Drži, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje.³ Vendar 67. člen ZDR-1 ureja krajši delovni čas v posebnih primerih. To se nanaša na delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja kot če bi delal polni delovni čas. Tak delavec ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede na navedeno pravnega položaja delavca, ki dela krajši delovni čas iz naslova preostale delovne zmožnosti, ne moremo enačiti s pravnim položajem delavca, za katerega velja določilo 65. člena ZDR-1.⁴ Pri tožnici kot delovnemu invalidu se šteje, da ima sklenjeno pogodbo za polni delovni čas,⁵ saj ji prispevek in nadomestilo za 4 ure iz naslova invalidnosti izplačuje ZPIZ. Tožnici tako pripada 30 minutni odmor.

9S tem je izpodbit ključni pritožbeni ugovor, da je tožnica kot delovni invalid s krajšim delovnim časom 4 ur upravičena le do 15 minutnega odmora. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnica kot delovni invalid upravičena do 30 minutnega odmora, vzdrži presojo tudi ugotovitev izvedenskega organa, da pri tožnici obstoji preostala delovna zmožnost, če so spoštovane tako stvarne razbremenitve kot časovna razbremenitev.

10Da je pri tožnici podana preostala delovna zmožnost v krajšem delovnem času 4 ur je nenazadnje tudi zaključna ugotovitev celostne ocene funkcioniranja s strani Inštituta A. v mnenju z dne 16. 7. 2019.⁶ Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru, da je tudi Inštitut A., Center B. ugotovil le pogojno delazmožnost in slednje enači z nezmožnostjo. Iz citiranega mnenja Inštituta A. z dne 16. 7. 2019 je razvidna ugotovitev, da bi bila tožnica eventualno zmožna le še za delo v skladu z mnenjem invalidske komisije.⁷ Ravno zaradi izkazanih odstopanj v tožničinem kognitivnem funkcioniranju, je izvedenski organ dodatno določil razbremenitve z možnimi vmesnimi eventualnimi počitki.⁸ Eventualnost je mišljena v smislu upoštevanja določenih razbremenitev.⁹ Na ta način bi bila tožnica zmožna opravljati ustrezno delo še naprej, zdravstveno stanje pa se ji zgolj zaradi opravljanja dela ne bi poslabševalo.

Izvedenski organ je tožničino potrebo po razbremenilnih odmorih pojasnil ter se do pripombe tudi poglobljeno opredelil. Dovolj eksaktno je bilo pojasnjeno, da pri tožnici ni mogoče decidirano podati ocene, kako dolge počitke in na koliko časa jih potrebuje. Zaslišan član izvedenskega organa, sodni izvedenec MDPŠ, je izpovedal, da je to predvsem odvisno od organizacije konkretnega dela. Nenazadnje je ugotovljeno, da tožnica potrebuje stvarno razbremenitev „brez vsiljenega tempa in ritma dela“. Tožnica ne more več opravljati dela z normo, torej dela, ki bi ji ga narekoval stroj. Kakršnakoli druga ustrezna dela pa si lahko tožnica tudi v okviru delovnega procesa organizira tako, da jih zmore. Upoštevana mora biti omejitev „brez vsiljenega tempa in ritma dela z možnimi vmesnimi eventualnimi počitki“. Kako pa si bo tožnica delo organizirala v okviru teh razbremenitev, je stvar tožnice. Gre zgolj za tisto oblikovanje delovnega procesa, ki je v domeni tožnice kot delavke. V skladu s 196. členom ZDR-1 je osnovna naloga zadana delodajalcu, ki mora zagotoviti tožnici opravljanje drugega dela, ki je ustrezno njeni preostali delovni zmožnosti.¹⁰

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno pojasnilo sodišča v 17. točki obrazložitve, ki se nanaša na razlogovanje in razliko med pravico do odmora, ki gre delavcu po ZDR-1 in pravico do počitkov iz naslova invalidnosti, ki se jih mora spoštovati, da se varuje status delovnih invalidov. Dovolj določno je bilo ugotovljeno, da lahko pri tožnici ob krajšem delovnem času 4 ur dnevno, 20 ur tedensko s stvarnimi razbremenitvami in 30 minutnim odmorom omogoči vmesne eventualne počitke.¹¹

12Tudi pritožbeni ugovor glede nezadostne delovne učinkovitosti tožnice,¹² ne more spremeniti pravilnosti dokazne ocene prvostopnega sodišča o tožničini preostali delovni zmožnosti.

13Upoštevajoč obrazloženo je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 165. člena ZPP potrebno odločiti, da stroške pritožbe nosi tožnica sama.

¹ Kot jo je ugotovil izvedenski organ.
² Slednje pri tožnici pogojuje potrebo po dodatnih razbremenilnih odmorih.
³ Razen tistih, za katere zakon določa drugače.
⁴ Ter v tem okviru priznanem 15 minutnem odmoru - to velja za delavca, ki sklene pogodbo za krajši delovni čas.
⁵ 8 ur.
⁶ Povzetek ključnih ugotovitev posameznih področij in za zaposlovanje pomembnih elementov okolja.
⁷ To je s krajšim delovnim časom s stvarnimi razbremenitvami.
⁸ Po SSKJ pomeni eventualno v predvidevanjih mogoč, morebiten, ne pa nezmožnost, kot skuša prikazati pritožnica.
⁹ Gre za oblikovanje ustreznega dela, ki upošteva omejitve tožnice iz zdravstvenih razlogov.
¹⁰ Sodni izvedenec MDPŠ je pojasnil da bosta pri tožnici ob nastopu dela tehnolog in izvajalec medicine dela ugotovila kako razbremenitve vpeljati v konkretno delo in njegovo organizacijo. Določena dela bi tožnica lahko opravljala brez razbremenitev; delo s starejšimi občani.
¹¹ Da gre za počitke 5 – 10 minut je izpostavljeno tudi v mnenju tožničinih delovnih sposobnosti na Inštitutu A. z dne 16. 7. 2019 (ko je pojasnjevalo, kakšne razbremenilne odmore je tožnica potrebovala).
¹² Na rehabilitacijskem ocenjevanju na Inštitutu A., je tožnica izkazala delovno učinkovitost v višini od 70 do 75 %.