VDSS Sodba Pdp 1036/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- spremeni v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 dalje do plačila zavrne;

- spremeni v V. točki izreka tako, da se na novo glasi:

"V. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 2.407,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.800,10 EUR EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino v znesku 44.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 dalje do plačila. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v plači za posamezne mesece v obdobju od marca 2012 do junija 2013 v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, od teh zneskov plačati obvezne prispevke za socialno varnost in davke ter tožniku izplačati neto znesek s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 3.596,98 EUR bruto, tj. v znesku 2.430,39 EUR bruto) je zavrnilo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati razliko v nadomestilu plače za čas od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje do 5. 4. 2016 v skupni višini 3.291,02 EUR bruto, od tega zneska plačati obvezne prispevke za socialno varnost in davke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, od zapadlosti plače za posamezni mesec dalje do plačila. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni izplačati znesek 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 dalje do plačila. V V. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 4.192,22 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2Zoper I., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča, da suspenz pogodbe o zaposlitvi ni predviden v primeru uvedbe disciplinskega postopka. Razlogi za suspenz v 53. členu ZDR-1 niso našteti taksativno, temveč primeroma. Poudarja, da niti disciplinski postopek niti suspenz pogodbe o zaposlitvi nista bila predmet presoje pred sodiščem. Odjava tožnika iz obveznih zavarovanj je temeljila na suspenzu pogodbe o zaposlitvi, ki se tehnično izpelje tako, da se delavca za čas trajanja suspenza odjavi iz zavarovanja, po prenehanju suspenza pa se ga ponovno prijavi. Tožena stranka je 9. 10. 2013 preklicala oba sklepa, tožnika pa prijavila v obvezna zavarovanja. Med disciplinskim postopkom in suspenzom pogodbe o zaposlitvi ter zdravstvenim stanjem tožnika ni vzročne zveze. Sodišče je zaključek, da je tožena stranka z naznanilom vsebine prijav dijakinj, suma storitve kaznivega dejanja in s sprejetimi ukrepi zoper tožnika grobo posegla v dostojanstvo tožnika, njegove osebnostne pravice ter v čast in dobro ime, sprejelo le ob upoštevanju izpovedi tožnika. Pri tem pa je v celoti zanemarilo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da je želel tožnika zaščititi pred govoricami, da ni bilo nobenega sramotenja, temveč je bil učiteljski zbor le seznanjen z dejstvi. Enako je bilo tudi predhodno, ko je zakoniti zastopnik tožniku le predočil kršitve. Sodišče izpoved tožnika ne more šteti za verodostojno, ne da bi se opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in obrazložilo, zakaj takšni izpovedi ne verjame. Dokazna ocena sodišča je v nasprotju z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavanem primeru ni protipravnosti kot predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pri obtožbah dijakinj je šlo za resne obtožbe, ki jih je tožena stranka morala obravnavati in nemudoma odreagirati. Pri tem ni šlo za javno naznanilo vsebine prijav, ker se učiteljski zbor ne šteje za javnost, niti ni šlo za zbor, na katerem bi sodelovale tretje osebe. Ne strinja se s stališčem sodišča, da gre za serijo ponavljajočih se stresnih dogodkov, ki se obravnavajo kot kontinuiran stres, ne da bi bilo treba za vsakega od dogodkov ugotoviti, ali se ga sploh lahko šteje za škodni dogodek in ali so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Seznanitev z obtožbami dijakinj ni protipravno ravnanje, niti v zvezi s tem ni izkazana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo. Meni, da bi moralo sodišče pri odločitvi upoštevati osebnost tožnika. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da so mu bile pravice kršene z izredno odpovedjo, kar naj bi mu povzročilo škodo. Zgolj nezakonitost odpovedi pa ne pomeni protipravnosti. Za kakršno koli hujšo zlorabo instituta izredne odpovedi pa ni šlo. Sodišče je v zvezi z izdajo obeh sklepov in v zvezi s seznanitvijo učiteljskega zbora o obtožbah s strani dijakinj napačno ugotovilo krivdno ravnanje tožene stranke. Tožnik ni dokazal, da bi ga zakoniti zastopnik tožene stranke obtoževal, poniževal, itd. Glede na navedeno niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Prisoja višine odškodnine je pretirana in nesorazmerna, saj ni v skladu s sodno prakso. V zvezi s prisojeno odškodnino v višini 9.000,00 EUR navaja, da je bilo že s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 561/2016 tožniku prisojeno denarno povračilo v višini 12 mesečnih plač, ki predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma pravično odškodnino. Glede na to tožnik ne more prejeti še odškodnine po kolektivni pogodbi, saj bi bil s tem obogaten. Meni, da kumulacija odškodnin po 118. členu ZDR-1 in po 75. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja ne pride v poštev. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri sta stranki vztrajali pri navedbah v pritožbi in v odgovoru na pritožbo. Na obravnavi je pritožbeno sodišče dopolnilno zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ter v soglasju s strankama ponovilo izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje. Prebralo je listine po prilogah A (1-83), B (1-20) in C (1-5) in zapisnike o izpovedi zaslišanih, in sicer tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., priče B.B., izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke as. prim. C.C., dr. med., spec. psih. in ustno dopolnitev na naroku ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke D.D.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem predpostavk za odškodninsko odgovornost zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma ni dokazno ocenilo izpovedi ravnatelja tožene stranke, posledično pa je napačen zaključek, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Glede na to je pritožbeno sodišče nepravilnosti odpravilo s ponovitvijo izvedenih dokazov ter dodatnim zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke (ravnatelja) na pritožbeni obravnavi.

7Tožnik je od tožene stranke vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zato, ker naj bi tožena stranka kršila njegove pravice iz delovnega razmerja, ker mu je nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ker naj bi posegla v njegove osebnostne pravice. Zaradi očitanega ravnanja naj bi tožnik utrpel škodo na zdravju. Od tožene stranke je uveljavljal plačilo odškodnine za pretrpljene telesne bolečine v višini 3.000,00 EUR, za strah v višini 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 30.000,00 EUR in za poseg v osebnostne pravice v višini 6.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi presoje, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, prisodilo odškodnino v višini 44.000,00 EUR.

8V prvem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) v členih 131 do 189. OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. V drugem odstavku 179. člena ZDR-1 je določeno, da se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

9V obravnavani zadevi so bistvena naslednja odločilna dejstva:

- tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 1994 za nedoločen čas na delovnem mestu učitelja računalništva in fizike;

- ravnatelj tožene stranke A.A. je bil 27. 9. 2013 s strani 11 dijakinj 3. letnika A, seznanjen z očitki o domnevno neprimernem obnašanju tožnika do dijakinj (da se jih je tožnik dotikal oziroma jih božal po ramah, hrbtu in rokah; jih gledal v oprsje ter zadnjice in se sklanjal nad njimi ter se nanje naslanjal);

- tožena stranka je na podlagi prijav dijakinj sumila, da je tožnik storil kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja ter zoper tožnika še istega dne, tj. 27. 9. 2013 podala kazensko ovadbo;

- v ponedeljek 30. 9. 2013 je tožena stranka zoper tožnika uvedla disciplinski postopek in izdala sklep o suspenzu pogodbe o zaposlitvi, s katerim mu je prepovedala opravljati delo in ga z 29. 9. 2013 odjavila iz obveznih zavarovanj;

- ravnatelj tožene stranke je v ponedeljek 30. 9. 2013 pred 8.00 uro zjutraj tožnika seznanil z očitki in nato ob 10.30 slical izredni učiteljski zbor, na katerem je prisotne učitelje seznanil s prijavami dijakinj ter s sprejetimi ukrepi zoper tožnika;

- tožnik je po učiteljskem zboru nastopil bolniški stalež;

- tožena stranka je 9. 10. 2013 preklicala sklep o uvedbi disciplinskega postopka in sklep o suspenzu pogodbe o zaposlitvi in zoper tožnika začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z izdajo vabila na zagovor. Tožnik se zagovora ni udeležil iz zdravstvenih razlogov;

- tožena stranka je tožniku 23. 10. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi;

- Delovno sodišče v Kopru je s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 114/2015 z dne 5. 4. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 561/2016 z dne 18. 8. 2016, ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker za odpoved ni obstajal utemeljen odpovedni razlog, zato jo je razveljavilo in pogodbo o zaposlitvi med pravdnima strankama sodno razvezalo. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 5. 4. 2016 na podlagi sodbe sodišča;

- zoper tožnika je bil na podlagi ovadbe tožene stranke začet kazenski postopek zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, ki pa je bil s sklepom o ustavitvi preiskave z dne 4. 11. 2015 končan, ker ni bilo dokazov, da naj bi tožnik storil očitano kaznivo dejanje.

10Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je ravnatelj tožene stranke ravnal pravilno, ko je o prijavi dijakinj o domnevno nedopustnem ravnanju tožnika obvestil policijo, zaradi očitanih ravnanj zoper tožnika uvedel disciplinski postopek in začel s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka dolžna skrbeti za dobrobit in varnost svojih dijakov.

11Nepravilno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je brez pravne podlage izdala sklep o suspenzu pogodbe o zaposlitvi, tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj in mu prepovedala opravljati delo. Tožena stranka je v tožnikovem primeru sicer res nepravilno uporabila institut suspenza pogodbe o zaposlitvi, ki v skladu z določbo 53. člena ZDR-1 ni več predviden v primerih uvedbe disciplinskega postopka, kot je to sicer bil v prej veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 14/1990). Nepravilno je bilo tudi ravnanje tožene stranke, ko je tožnika že takoj ob uvedbi disciplinskega postopka odjavila iz obveznih zavarovanj in mu prepovedala opravljati delo. Tako zmotno uporabo materialnega prava pa bi bilo mogoče le tedaj opredeliti tudi kot podlago za odškodninsko odgovornost za nepremoženjsko škodo, če bi bila zmotna uporaba materialnega prava posledica bodisi naklepnega ravnanja tožene stranke bodisi njenega skrajno nevestnega ravnanja, zaradi katerega bi se morala tožena stranka že ob sprejemu sklepa o suspenzu pogodbe o zaposlitvi in prepovedi opravljanja dela tožniku zavedati, da bo z njenim ravnanjem tožniku nastala neupravičeno povzročena škoda (primerjaj npr. sodbo in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 180/2007). Takšnih ravnanj pa sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zakoniti zastopnik tožene stranke ravnatelj A.A. je v izpovedi pred sodiščema prve in druge stopnje v zvezi s temi ravnanji skladno izpovedal, da je šlo za napako, ki so jo takoj popravili. Tožena stranka je namreč že 9. 10. 2013 preklicala sklep o uvedbi disciplinskega postopka in sklep o suspenzu pogodbe o zaposlitvi ter tožnika ponovno prijavila v obvezna zavarovanja. Nato pa je zoper tožnika začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče (npr. v sodbi opr. št. VIII Ips 263/2012), da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča očitanih ravnanj tožene stranke ni mogoče šteti za protipravna ravnanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

12Enako velja tudi za ravnanje tožene stranke oziroma ravnatelja tožene stranke 30. 9. 2013, ko je po tem, ko je ob 8.00 uri zjutraj tožnika seznanil s prijavami dijakinj, ob 10.30 sklical izredni učiteljski zbor, na katerem je prisotne seznanil z obtožbami dijakinj zoper tožnika in s sprejetimi ukrepi zoper tožnika. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka s takšnim javnim naznanilom vsebine prijav dijakinj, suma storitve kaznivega dejanja in s sprejetimi ukrepi zoper tožnika, grobo posegla v tožnikovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice ter v čast in dobro ime, zato je njeno ravnanje protipravno. Pritožbeno sodišče se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja. Sklic izrednega učiteljskega zbora je bil namenjen seznanitvi vseh učiteljev z vsebino prijav dijakinj in s sprejetimi ukrepi zoper tožnika. "Gola" seznanitev učiteljev na učiteljskem zboru z obtožbami dijakinj zoper tožnika in s sprejetimi ukrepi, ne da bi bil izkazan namen očrniti tožnika, ga šikanirati ali škodovati njegovemu dobremu imenu, še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano škodo. Da bi ravnatelj tožene stranke s sklicem učiteljskega zbora zasledoval tak namen, pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

13Nedvomno je tožnik predočenje obtožb dijakinj s strani ravnatelja tožene stranke v njegovi pisarni in kasneje na učiteljskem zboru dojemal kot sramotenje, kar izhaja iz njegove izpovedi pred sodiščema prve in druge stopnje, vendar pa to še ne pomeni, da je bil takšen tudi ravnateljev namen. Tožnik je izpovedal, da ga je ravnatelj s prijavo 11 dijakinj seznanil tako, da mu je dal prebrati njihovo pisno izjavo. Kasneje je na hodniku od sodelavcev izvedel, da je ob 10.30 sklicana izredna učiteljska konferenca. Pojasnil je, da je ravnatelj na izrednem učiteljskem zboru prisotne učitelje seznanil z obtožbami dijakinj, da je zoper njega poslal prijavo na policijo in da ne sme več poučevati. Zaradi tega je bil tožnik v šoku, oblile so ga solze, ob tem pa mu je ravnatelj rekel, naj gre z njim v pisarno. Tam mu je ponudil, da ga pelje k zdravniku, ker je videl, da je vidno prizadet, kar je odklonil. Tožnik je sicer jutranji pogovor v ravnateljevi pisarni med njim in ravnateljem označil kot "brutalen", vendar je v zvezi s tem pojasnil, da s tem opisuje ravnateljevo nekolegialnost do njega. Tako že iz tožnikove izpovedi ne izhaja, da se je ravnatelj ob tem, ko mu je predočil očitke dijakinj, do njega vedel neprimerno niti da bi s seznanitvijo učiteljev na učiteljskem zboru zasledoval nedopusten namen, tj. očrnitev, žalitev, škodovanje tožniku, ki bi izhajal bodisi iz njegove verbalne ali neverbalne komunikacije. Kot je v svoji skladni izpovedi pred sodiščema prve in druge stopnje pojasnil ravnatelj tožene stranke A.A., je bil izredni učiteljski zbor sklican z namenom, da se tožnika zaščiti pred morebitnimi govoricami. Po presoji pritožbenega sodišča zato sklica izrednega učiteljskega zbora in seznanitve prisotnih učiteljev z obtožbami dijakinj in s sprejetimi ukrepi zoper tožnika, pri čemer ni nepomembno, da je šlo za zaprt krog učiteljev, ni mogoče šteti za protipravno ravnanje, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožena stranka pa s takšnim ravnanjem tudi ni grobo posegla v tožnikovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice in v njegovo čast in dobro ime, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zgolj na podlagi dejstva, da se je tožnik zaradi ravnanja ravnatelja tožene stranke počutil prizadet, pa ni mogoče zaključiti, da je šlo za poseg v osebnostno pravico tožnika, ki bi upravičevala odškodnino iz tega naslova.

14Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, zato je v tem delu pritožba tožene stranke utemeljena. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.

15Tožnik je v tem sporu od tožene stranke uveljavljal tudi plačilo pavšalne odškodnine, ki jo za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa panožna kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz tega naslova ugodilo in tožniku priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

16Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94, s spremembami), ki v 75. členu določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ugotovilo je, da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 114/2015 z dne 5. 4. 2016 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 561/2016 z dne 18. 8. 2016 pravnomočno odločeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine na podlagi 75. člena kolektivne pogodbe v višini 9.000,00 EUR.

17Pritožbene navedbe, da tožniku ta odškodnina ne pripada, ker je že v drugem delovnopravnem sporu, v katerem se je presojala zakonitost izredne odpovedi, dobil denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se ti odškodnini ne izključujeta, saj gre za odškodnini po različnih pravnih podlagah, ki sta različni tudi po vsebini in namenu. Odškodnina oziroma denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1, ki je bila prisojena tožniku, nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ima pogodbena kazen iz 75. člena kolektivne pogodbe kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi.

18Zaradi spremenjene odločitve v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine v znesku 44.000,00 EUR se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče iz tega razloga poseglo v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Uspeh tožnika v tem sporu znaša 21 %, uspeh tožene stranke pa 79 %. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembami).

19Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, potrebni stroški tožnika znašajo 4.192,22 EUR, ob upoštevanju 21 % uspeha v postopku pa 880,37 EUR.

20Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1.100 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 15/1a OT), 825 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 825 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 550 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 OT), 1.100 točk za narok za glavno obravnavo dne 29. 8. 2018 (tar. št. 15/3a OT), 550 točk za narok za glavno obravnavo dne 7. 9. 2018 (tar. št. 15/3b OT), 160 točk za odsotnost iz pisarne (4. odstavek 6. člena OT), 50 točk urnine (6. člen OT), 61,6 točk materialnih stroškov (11. člen OT), kilometrino 2x77 EUR, kar skupaj ob upoštevanju 22 % DDV znaša 3.111,87 EUR in plačane izvedenine v višini 1.050,00 EUR. Ob upoštevanju 79 % uspeha v postopku potrebni stroški tožene stranke znašajo 3.287,88 EUR.

21Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.407,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

22Upoštevajoč vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 dalje do plačila. Spremenilo je tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 351., 355. ter 1. alineje 358. člena ZPP. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

23Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene po uspehu skladno z OT. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1.125 točk za pritožbo (tar. št. 15/4 OT), 1.125 točk za narok pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 15/5 OT), 21,25 točk materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupaj ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.662,56 EUR. Tožena stranka je upravičena še do povračila sodne takse za pritožbo v znesku 881,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 2.543,56 EUR. Do višjih stroškov tožena stranka ni upravičena, ker priglašeni stroški presegajo nagrade po OT. Ob upoštevanju 83 % uspeha v pritožbenem postopku znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 2.111,15 EUR.

24Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 1.125 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 15/4 OT), 1.125 točk za narok pred sodiščem druge stopnje (tar. št. 15/5 OT), 21,25 točk materialnih stroškov (11. člen OT), 120 točk za odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT), kilometrino 65 EUR, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.829,70 EUR. Ob upoštevanju 17 % uspeha v pritožbenem postopku znašajo pritožbeni stroški tožnika 311,05 EUR.

25Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.800,10 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka do plačila.