208. člen ZDR-1

Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je glede na to, da 208. člen ZDR-1 ne opredeljuje pojma začasnosti dela v tujini, to začasnost treba opredeliti na podlagi 55. člena ZDR-1, ki delo za določen čas omejuje na dve leti. Tožnica pri tem enostavno izenači začasno napotitev delavca na delo v tujini in delovno razmerje za določen čas. Za takšno povezovanje obeh inštitutov, ki sta urejena v povsem različnih zakonskih določbah, v samem zakonu ni nobene podlage. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravni pojem začasnosti povsem ustrezno napolnili, ko sta šteli, da se začasnost izraža z vsakokratnim trajanjem mandata (prvi je trajal eno leto, naslednji tri leta in nato dvakrat po štiri leta).

Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela. Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini. Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.

Tožnica je delo opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom mandata prenehala. V kolikor ne pride do ponovnega imenovanja na delovno mesto vodje in sklenitve nove pogodbe, ima toženka vso pravico, da je tožnico o izteku mandata obvestila in ji na podlagi četrtega odstavka 208. člena ZDR-1 zagotovila vrnitev v Slovenijo ter temu ustrezno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni podsekretar.