209. člen ZDR-1

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1). Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Glede na to, da sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovo terjatvijo ni ugotovilo zgolj obstoja po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje terjatve iz naslova razlike v plači, ki zajema davke in prispevke, tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat, ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje.

Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je glede na to, da 208. člen ZDR-1 ne opredeljuje pojma začasnosti dela v tujini, to začasnost treba opredeliti na podlagi 55. člena ZDR-1, ki delo za določen čas omejuje na dve leti. Tožnica pri tem enostavno izenači začasno napotitev delavca na delo v tujini in delovno razmerje za določen čas. Za takšno povezovanje obeh inštitutov, ki sta urejena v povsem različnih zakonskih določbah, v samem zakonu ni nobene podlage. Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravni pojem začasnosti povsem ustrezno napolnili, ko sta šteli, da se začasnost izraža z vsakokratnim trajanjem mandata (prvi je trajal eno leto, naslednji tri leta in nato dvakrat po štiri leta).

Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela. Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.

Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini. Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.

Napoteni delavec je v delovnem razmerju pri delodajalcu, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa storitve oziroma delo opravlja v drugi državi. Tožnik je opravljal prevoze po tujini. Glede na to, da ni šlo v konkretnem primeru za delavca prevoznika, ker tožena stranka ni imela kontaktov v Sloveniji, tudi ni šlo za službeno potovanje v tujino. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo minimalne zakonske pravice glede izplačila plače v Republiki Sloveniji.

V tožnikovem primeru je treba upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.

Tožnica je delo opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom mandata prenehala. V kolikor ne pride do ponovnega imenovanja na delovno mesto vodje in sklenitve nove pogodbe, ima toženka vso pravico, da je tožnico o izteku mandata obvestila in ji na podlagi četrtega odstavka 208. člena ZDR-1 zagotovila vrnitev v Slovenijo ter temu ustrezno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni podsekretar.

Pravdni stranki sta plačilo za delo v tujini uredili v 18. členu pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da se tožniku v času napotitve izplačuje plača v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi, v eurih, razen, če je v državi napotitve glede na veljavne zakone in relevantne kolektivne pogodbe določena višja minimalna plača. V tem primeru tožniku pripada plača v minimalni višini, kot velja v državi napotitve. Tožnik se je v zvezi s prikrajšanjem pri plači (tudi iz naslova nadurnega dela) v spornem obdobju, ko je delal v tujini, skliceval na določbe kolektivne pogodbe, ki ureja minimalno plačo v gradbeništvu v tujini, po kateri je znašala bruto urna postavka za delo v tej državi v spornem letu 13,70 EUR oziroma 13,95 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku plačo obračunavala ob upoštevanju minimalne bruto urne postavke v višini 8,00 EUR, kot je bila določena pogodbi o zaposlitvi. Navedena kolektivna pogodba v tej zadevi ne predstavlja pravne podlage za določitev minimalne bruto urne postavke oziroma minimalne plače za tožnikovo delo v tujini, saj se ta nanaša na gradbena dela, dejavnost tožene stranke pa predstavlja montaža industrijskih strojev in naprav

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na delo v Republiko Avstrijo. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za plačilo plače v znesku 950,00 EUR bruto, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustreza minimalnemu znesku plače, ki jo za enako delo prejemajo delavci v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v tožnikovem primeru glede na določbe 209. člena ZDR-1 ter Direktive 96/71/ES z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavca na delo v okviru opravljanja storitev potrebno upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi gostiteljici, v katero je delavec napoten na delo, če so za delavce ugodnejši.