207. člen ZDR-1

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore resda umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Citirani določbi pa ne preprečujeta, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti pr

Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Navedena pravila ne utemeljujejo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika, s tem da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na postavljeni zahtevek je treba odločiti le, ali je toženka dolžna za tožnika izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Institut redne delovne uspešnosti predpostavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in službenega ocenjevanja) ni ustrezna.

V primeru, če sindikat pri delodajalcu imenuje ali izvoli le enega sidnikalnega zaupnika, njegovo varstvo po 112. členu ZDR-1 ne more biti odvisno od tega, ali je med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora o kriterijih za določitev števila sindikalnih zaupnikov iz prvega odstavka 207. člena ZDR-1. Namen dogovora o kriterijih je izbira med več sindikalnimi zaupniki glede posebnega pravnega varstva pred odpovedjo, v primeru le enega sindikalnega zaupnika pa je ta izbira že pojmovno izključena. Dejstvo, da kriteriji niso dogovorjeni, ne more imeti za posledico, da zaradi tega tudi edini sindikalni zaupnik ne bi bil varovan po 112. členu ZDR-1.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ukinitve delovnega mesta zaradi objektivnega razloga (reorganizacije delovnega procesa), potem ko je tožnici prenehala funkcija sindikalne zaupnice, ni mogoče šteti za ravnanje, ki bi bilo posledica diskriminacije. Ugotovilo je namreč, da odločitev o ukinitvi ni bila posledica tožničine sindikalne dejavnosti, temveč je šlo za odločitev, sprejeto na podlagi analize delovnih procesov.

Določba 207. člena ZDR-1 pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki pri delodajalcu uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno varstvo, je prepuščena dogovoru med sindikatom in delodajalcem. Glede na ugotovitev, da toženka in sindikat takega dogovora nista sklenili, tožnik varstva pred odpovedjo ni užival. Pritožba zmotno trdi, da tožnik kot edini sindikalni zaupnik uživa posebno varstvo pred odpovedjo že na podlagi 112. člena ZDR-1. ZDR-1 v tem določilu res določa, da delodajalec voljenemu ali imenovanemu sindikalnemu zaupniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar okoliščina, da zakon uporablja ednino, ne pomeni, da varstvo uživa najmanj en sindikalni zaupnik oziroma zagotovo sindikalni zaupnik, ki je edini kot tak izvoljen oziroma imenovan, ne glede na to, ali je bil z delodajalcem sklenjen dogovor o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo, saj je obe določbi, 112. in 207. člena ZDR-1 potrebno brati skupaj.

Panožna kolektivna pogodba nalaga delodajalcu obračun in odvod sindikalne članarine, zato je v zvezi s tem vprašanjem predmetni spor šteti za kolektivni delovni spor po a) točki 6. člena ZDSS-1, ker gre za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe. Glede na trditve predlagatelja v predlogu o spornih ravnanjih nasprotnega udeleženca (izvajanje pritiska na člane sindikata s strani nasprotnega udeleženca, nagovarjanje članov predlagatelja k izstopu iz članstva, izpisovanje članov predlagatelja, …) pa se po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor (vsaj delno) uvršča tudi med spore o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim razmerji po e) točki 6. člena ZDSS-1. Zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca bi namreč posegala tudi v avtonomijo sindikata, v pravice delavcev iz delovnega razmerja do svobodnega včlanjevanja v sindikalne organizacije (76. člen URS.) in s tem tudi v pristojnosti sindikata, ki jih ima ta v zvezi s svojimi člani, torej delavci.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj. ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevalo 113. člen ZDR-1 in ZIZ in pravilno zaključilo, da mora za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilno je zaključilo, da iz trditev in listin, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz očitno neutemeljenih razlogov. Trditve tožnika, da mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi izključno iz razloga, ker je kot sindikalni zaupnik zahteval izplačilo opravljenih nadur, s čimer pa se ni strinjalo poslovodstvo tožene stranke, ki je nato od tožnika zahtevalo, da izstopi iz sindikata, so le pavšalne in zanje tožnik ni predložil nobenih dokazov. Tožnik ni izkazal da je kot sindikalni zaupnik skladno z določbo 112. člena ZDR-1 varovan pred odpovedjo. Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delod

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - predsedniku sindikata in sindikalnemu zaupniku, ki uživa varstvo po 112. členu ZDR-1, podal nepristojni organ, to je zbor članov, ki ni pristojen za podajo soglasja glede na pristojnosti, opredeljene v 22. členu pravil sindikata B. d. o. o.. Soglasje, ki ga ni podal pristojni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni veljavno in ne prestavlja soglasja v smislu 112. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da soglasje ni bilo podano in pravilno presodilo, da je iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Sodišče v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni pristojno presojati utemeljenosti oziroma verodostojnosti soglasja sindikata, mora pa preveriti, ali je soglasje podal pristojni organ, glede na pristojnosti organov sindikata, ki jih določajo pravila.

Ob dejstvu, da je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno in da je prenehala potreba po delu obeh delavcev (ne le tožnika), tožena stranka pa tožnika na delovnem mestu proizvodni tehnolog ni nadomestila z novim delavcem, zlorabe ni mogoče ugotoviti. Ponudba nove zaposlitve A. A. in ne tožniku ni dejstvo, ki bi utemeljevalo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije, zlasti še, ker ZDR-1 obveznosti ponudbe nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ne določa več (kot jo je določal tretji odstavek 88. člena prejšnjega zakona) in ker se delodajalec lahko prosto odloči, kateremu od več odvečnih delavcev bo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi na enem razpoložljivem delovnem mestu.

Zmotno je revizijsko stališče, da že iz jezikovne razlage zakonske določbe izhaja, da mora vsaj en sindikalni zaupnik uživati varstvo pred odpovedjo. Res je, da prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku. Vendar okoliščina, da zakon pri tem uporablja ednino, ne pomeni, da mora varstvo uživati najmanj en sindikalni zaupnik, ne glede na to, ali je bil dosežen dogovor z delodajalcem o določitvi števila zaupnikov, ki uživajo varstvo. Določbo 112. člena ZDR-1 je namreč treba brati skupaj z določbo 207. člena ZDR-1. Sodišče se pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso po kateri zgolj pridobitev statusa sindikalnega zaupnika, še ne zagotavlja varstva pred odpovedjo. Sodišče se je pri tem utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 207. člena ZDR-1 o tem, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom tega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 453/2009 in VIII Ips 207/2014 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 419/2014). ZDR-1 v prvem odstavku 207. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. Ker tožnik ni dokazal, da bi med sindikatom in toženo stranko obstajal dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali posebno delovnopravno varstvo, niti to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov (predvsem pravil sindikata pri toženi stranki) ali veljavnih predpisov, ni bil posebej varovan pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik. Zato mu je tožena stranka lahko podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam izstopiti iz sindikata in da bi šele na ta način prenehala obveza tožene stranke do obračunavanja in plačevanja članarine oziroma odtegovanja tega zneska od tožnikove plače in nakazovanje sindikatu. Tožnik je kot delavec tožene stranke upravičen kadarkoli preklicati soglasje glede izplačevanja sindikalne članarine ter delodajalcu prepovedati nadaljnje odtegovanje članarine. Ker je tožnik preklical soglasje za odtegovanje dela plače za članarino in blagajno vzajemne pomoči, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito odtegnjenega zneska plače utemeljen.

V skladu s prvim odstavkom 207. člena ZDR-1 se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo iz 112. člena tega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. To pomeni, da ni nujno, da bi vsi sindikalni zaupniki, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu, uživali tudi varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu 112. člena ZDR-1. Natančnejša določitev kriterijev, kateri sindikalni zaupniki uživajo tudi to varstvo, je prepuščena dogovoru med delodajalcem in sindikatom.

Zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki. Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen. Glede števila sindikalnih zaupnikov je potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni p