16. člen ZDR-1

Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako – presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Pogodbeno določilo lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenega določila, česar pa tožnica ni storila, saj je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljevala (le) na podlagi neupravičene obogatitve toženca, češ da toženec do povračila stroškov v zvezi z delom sploh ni bil upravičen, ker bi moral biti kot napoten delavec upravičen le do minimalne plače po nemški zakonodaji (prvi odstavek 209. člena ZDR-1). Stranki sta se v pogodbah o zaposlitvi lahko dogovorili za ugodnejši obseg pravic, kot izhaja iz (tudi tuje) zakonodaje (drugi odstavek 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 209. člena ZDR-1, torej tudi do pravice do povračila stroškov, do katerih toženec po tujem pravu morda ne bi bil upravičen.

Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da mor

Glede na to, da je tožnik s podpisom izrazil svoje soglasje k sklenitvi pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bilo soglasja volj za sklenitev dogovora o odpovedi zahtevkom iz delovnega razmerja, oziroma da je pogodba neveljavna, ker bi bila lahko takšna klavzula veljavna le v primeru, če bi stranki predhodno ugotovili obveznost oziroma terjatve, dogovorili način izpolnitve in potem zaključili, da nimata drugih zahtevkov oziroma se jim odpovedujeta. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu in ki presegajo polni delovni čas, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 144. člena ZDR-1, ker naj bi delodajalec evidentiral delovni čas le zaradi takšne zakonske zahteve. Delodajalec se ne more sklicevati na to, da delavec svojega dela ne opravlja učinkovito ali pa da je delo novinarja kreativno in samostojno delo ter da zato prisotnost v prostorih toženke ne predstavlja časa, ki ga novinar dejansko vloži v določeno oddajo ali prispevek.

Nepravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sta stranki v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nično dogovorili zamudne obresti, ki naj bi pričele teči še pred nastankom dolžnikove zamude. Pogodbena obveznost toženke za plačilo obresti od plačanih stroškov specializacije ni odvisna od nastopa zamude v smislu 378. člena OZ, saj pogodbeno določene obresti tečejo od dne, ko je bil posamičen strošek specializacije s strani tožnice plačan, do dne prenehanja pogodbe o zaposlitvi (11. 6. 2017).

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo z dnem 1. 10. 2019 in toženkine zaposlitve pri povezani družbi ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja s tožečo stranko. Ker je do sklenitve sporazuma prišlo po volji obeh strank, ne zgolj tožene stranke, kot to skuša prikazati tožeča stranka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani ničnostni razlogi in je posledično zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

Stranki nista bili dolžni v sporazumu izrecno navajati vse pravice, ki bi tožniku teoretično lahko pripadale iz delovnega razmerja, ter zatem ugotoviti, da se je tožnik tem pravicam odpovedal, temveč zadošča, da sta navedli, da glede ostalih pravic stranki ne obstoji nobena obveznost toženke. Takšna opredelitev predmeta pogodbe zadošča za veljavnost sporazuma v smislu določbe 15. člena OZ, s katerim se je tožnik odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja, ki jih sedaj uveljavlja v tem postopku.

Tožnik se je lahko s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja veljavno odpovedal le zapadlim terjatvam iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pa zapadlosti vtoževanih terjatev ni ugotavljalo, saj je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da je za veljavno odpoved terjatvam iz delovnega razmerja odločilno že, da so te nastale pred podpisom sporazuma.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma je po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi morala tožeča stranka v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok), oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi o zaposlitvi zaradi oziroma v delu, v katerem sta se tožnici odpovedali vsem terjatvam zoper toženko, razen terjatvam iz te pogodbe nista nični. Delavec se ne more vnaprej odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, lahko pa prosto razpolaga s terjatvijo, ki je že zapadla, in se ji v tem okviru "odpove". Tako sta tožnici prosto razpolagali s terjatvijo iz naslova že zapadlih razlik v plači, ko sta s toženko sklenili pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 5. 2019 in 16. 5. 2019, v katerih je vsebovana določba, da "pogodba predstavlja celoten dogovor med strankama in nadomešča vse morebitne prejšnje ustne in/ali pisne dogovore" ter da "pogodbeni stranki razen zahtevkov iz te pogodbe druga do druge nimata nobenih medsebojnih zahtevkov oziroma se tem izrecno odpovedujeta".

Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo. Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, pris

Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.

Za odločitev v zadevi je ključno, ali lahko "odsotnost nosečnosti" štejemo za bistveno okoliščino pri sklepanju sporazuma. S sporazumom se je tožnica med drugim dogovorila za prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja na določen dan, ter določeno denarno odmero v poravnavo vseh njenih denarnih terjatev, kar predstavlja kavzo pogodbenih strank. Kavza pa je vprašanje skupnega namena oz. smotra pogodbe, glede katere sta stranki dosegli soglasje volj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničine trditve utemeljujejo zaključek o obstoju tako imenovane zmote v motivu, ki pa pri odplačnih pogodbah ni upoštevna.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožnica v podrejenem položaju v razmerju do tožene stranke. Prav to pa je bistveno v predmetnem sporu - kot element delovnega razmerja se šteje, če delavec opravlja delo v razmerju podrejenosti, v okviru delovnega procesa, ki ga organizira delodajalec, ki nosi tudi odgovornost za uspeh podjetja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja mora temeljiti na ugotovitvah o dejanskih okoliščinah razmerja, ne zgolj na tem, kako stranki opisujeta razmerje. V tovrstnih sporih torej ni odločilna volja strank, ampak vprašanje, ali je imelo sodelovanje strank elemente delovnega razmerja.

Okoliščine, da toženec tožnikovih obračunov ur ni zavrnil oziroma, da mu jih tožnik ni posebej dajal v potrditev, da toženec tožniku ni odrejal nadur, da se nista dogovorila glede povračila potnih stroškov ali stroškov malice, ne pomeni, da je tožnik delo opravljal samostojno, neodvisno od toženca oziroma, da med njima ni obstajalo delovno razmerje.

V primeru zahtevka za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (subjektivni rok), pravica pa v vsakem primeru preneha po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Iz sodb ne izhaja, v čem konkretno so bile pri sklenitvi sporazuma napake volje tožnika oziroma drugi razlogi za izpodbojnost sporazuma (94. člen OZ, v zvezi s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1), ki bi utemeljili odločitev o razveljavitvi sporazuma. Iz razlogov sodb ni jasno, v čem naj bi v skladu z določbami OZ obstajala nedopustna grožnja, bistvena zmota, prevara itd.

Pisni sporazum na podlagi 77. člena ZDR-1 predstavlja enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Hkrati ima tak sporazum vse značilnosti pogodbe. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (subjektivni rok). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnica izvedela za kršitev pravice že z dnem podpisa sporazuma. V obravnavani zadevi je namreč tožnica po naravi stvari izvedela za kršitev pravice tistega dne, ko je izvedela, da je noseča, to pa je po njenih navedbah 27. 3. 2016. Zato je utemeljeno zavzemanje pritožbe za to, da je rok pričel teči 27. 3. 2016, glede na določbo 16. člena ZDR-1, ter je tožba, vložena dne 25. 4. 2016, pravočasna.

Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za uporabo 99. člena OZ, ker naj bi ZDR-1 ne vseboval določb o napakah volje. Ker gre za sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila, kot veljajo za samo pogodbo o zaposlitvi. Po drugem odstavku 16. člena ZDR-1 preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile (subjektivni rok).

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, je imela kavzo, saj je pogodba o zaposlitvi v času podaje izredne odpovedi obstajala. Razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej tožničin izostanek z dela), ne predstavlja kavze v smislu 39. člena OZ, temveč zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je podan razlog za to odpoved, ki je naveden v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 (seveda ob pogoju, da so podani tudi ostali pogoji za zakonitost takšne odpovedi). Teh razlogov pa ni mogoče uvrstiti v podlago izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 39. člena OZ.

Tožena stranka bi morala tožniku po podpisu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila zaradi sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bil pripoznan tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, povedati, kdaj in kje naj se zglasi, da bo pričel z delom oz. ga predhodno poslati na ustrezen zdravniški pregled ali pa mu dati druga ustrezna navodila v zvezi s pričetkom dela, ki bi jih moral tožnik spoštovati. Navedenega tožena stranka ni storila, zato tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno. To pa pomeni, da ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alinee 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi s svojim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.