162. člen ZDR-1

Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja. Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive. Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Obveznost delodajalca je, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2020; - ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ ali je pravilna materialnopravna presoja, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2018, ‒ ali sta sodišči druge in prve stopnje sprejeli odločitev brez ustrezne trditvene podlage.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v letu 2018, 2019 in 2020. Uveljavlja torej čisti denarni zahtevek, za katerega je skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 predvideno neposredno sodno varstvo. Pred vložitvijo tožbe je na toženko naslovila zahtevo za odpravo kršitev pravic, v kateri je zahtevala, da se ji omogoči koriščenje neizkoriščenega dopusta za leta 2018, 2019 in 2020, podredno pa izplačilo nadomestila. Zoper sklep, s katerim njeni zahtevi ni bilo ugodeno, se je skladno z določbo 24. in 25. člen ZJU pritožila, toženka pa je njeno pritožbo zavrnila. Tožnica je tako pri toženki zahtevala odpravo kršitev pravic, in sicer prenos in koriščenje neizkoriščenega letnega dopusta, vendar s tožbo tega ne zahteva več, ampak terja le plačilo odškodnine, za kar pa predhodni postopek pri delodajalcu ni obvezen. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožničini denarni terjatvi, s čimer ji je bil priznan pravovarstveni interes, je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti odločb toženke in njihovo odpravo oziroma razveljavitev. Tožnica nima pravnega interesa, da se razveljavi oziroma odpravi odloč

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera (tožniku je leta 2021 še teklo referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta za leto 2020, za leti 2021 in 2022 pa je bil napoten na delo v tujino) pravilno uporabilo določbe petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) in Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO).

Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4.

Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodaja

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta za leto 2016.

Opredelitev, kot izhaja iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis), ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Po postopkovnih pravilih (181. člen ZPP - ugotovitev obstoja pravnega razmerja) bistvo ugodilnih odločitev (izrekov) v sporih iz naslova odpovedi ni v ugotovitvi nezakonitosti odpovedi v izreku sodne odločbe, ampak v ugotovitvi, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oz. ne preneha), ampak še naprej traja oziroma obstoji. Ugotovitev o nezakonitosti odpovedi je torej podlaga za priznanje delovnega razmerja, ne pa predmet odločitve. Tožnik glede na umik zahtevka, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter s tem povezanih pravic, niti nima pravnega interesa za takšno tožbo (niti v delu, ki se nanaša na oblikovalni zahtevek). Glede njegovih pravic iz delovnega razmerja v posledici ugoditve takšnemu zahtevku se namreč nič ne spreminja. Interes pravdanja (moralno zadoščenje) pa ni pravno priznan pravni i

Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen. Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.

Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi

Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navede

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala toženka ne glede na četrti odstavek 162. člena ZDR-1 tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2015 po njeni vrnitvi na delo 7. 3. 2017, saj takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v letih 2017, 2018, 2019 in 2020 dopusta ni koristil iz objektivih razlogov oziroma ga toženka h koriščenju slednjega tudi ni pozivala. Iz tega razloga je tožnik upravičen do nadomestila za letni dopust za leto 2019 in 2020 in mu ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno prisodilo. Vendar pa je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zgolj za letni dopust, ki ga je bil na dan prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč obdobje za prenos, kot izhaja iz 3. odstavka 162. člena ZDR-11, upravičen izrabiti, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo. Pravica do izrabe letnega dopusta namreč ni neomejena in ugasne s potekom obdobja za prenos.