VSRS Sodba in sklep VIII Ips 23/2022

I. Reviziji se ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi, preostali del I. točke izreka ter III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje pa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od 2.236,17 EUR bruto (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta odločbi z dne 20. 6. 2019 in z dne 2. 10. 2019 nezakoniti in ju odpravilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati znesek 2.236,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2019 (III. točka izreka) in mu povrniti še stroške postopka v znesku 1.866,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (IV. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še, da tožnik sam krije svoje stroške prvostopenjskega postopka, toženki pa je dolžan plačati njene stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.445,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (I. točka izreka). Pritožbo tožnika zoper IV. točko izreka v smeri priznanja višjih stroškov postopka je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 239/2021 z dne 15. 3. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna materialnopravna presoja, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2017.

4Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da ta spor ni primerljiv s sporom iz zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 42/2019. Tožnik ne more biti v slabšem položaju zgolj zato, ker se je iz objektivnih razlogov na delo vrnil šele po izteku obdobja za prenos letnega dopusta. Sodišče druge stopnje je zmotno presojalo ustreznost 12-mesečnega obdobja za prenos te pravice, saj ni upoštevalo stališč Sodišča Evropske Unije (SEU), ki izhajajo iz zadev C-214/16, C-684/16 in C-619/16. Toženka tožnika ni poučila o pravicah glede izrabe letnega dopusta niti o posledicah, če dopusta ne koristi. Odločitev odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, kar predstavlja kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Sodišče druge stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija ni bila dopuščena glede postopkovnih kršitev, zato vrhovno sodišče revizijskih navedb, podanih v tej smeri, ni presojalo.

7Revizija je utemeljena.

8Tožnik je bil v bolniškem staležu od 27. 11. 2017 do 8. 1. 2019. Za leto 2017 mu je ostalo 22 dni neizkoriščenega letnega dopusta. V zvezi s pravico do tega dopusta mu je toženka decembra 2018 po telefonu pojasnila, da mu dopust za leto 2017 propade z 31. 12. 2018, da pa lahko v zvezi s tem zahteva plačilo denarnega nadomestila. Tožnik je 5. 12. 2018 vložil zahtevo za izplačilo glede neizkoriščenega letnega dopusta, ki jo je toženka šele s sklepom z dne 20. 6. 2019 zavrnila. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila s sklepom z dne 2. 10. 2019. Tožnik je v sodnem postopku izpodbijal oba sklepa in zahteval plačilo odškodnine, ker mu toženka ni ni omogočila izrabe letnega dopusta.

9ZDR-1 v 162. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta (tretji odstavek). Delavec ima pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek).

10Kot je Vrhovno sodišče RS opozorilo že v sodbi VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020, je treba za pravilno tolmačenje teh zakonskih določb med drugim upoštevati tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina),¹ ki v 31. členu določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo (prvi odstavek) in pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta (drugi odstavek) ter Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Svéta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva), ki v prvem odstavku 7. člena določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, v drugem odstavku pa določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s temi določbami je pomembna tudi praksa SEU, ki je že večkrat opozorilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega ni možno odstopati oziroma ga razlagati ozko.²

11V obravnavanem primeru tožnik zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti letnega dopusta za leto 2017 ni mogel koristiti do 31. 12. 2018 – tj. v 12-mesečnem obdobju iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na to določbo pritrdilo toženki, da je tožnikova pravica do izrabe dopusta po poteku tega obdobja ugasnila. Čeprav je navedena zakonska določba jasna, pa je za odločitev v tem sporu ključna presoja, ali je v skladu s 7. členom Direktive.

12Glede na stališča SEU ni dopustna ureditev, po kateri pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki te pravice ni mogel izvrševati (npr. zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža), ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos,³ razen v izjemnih primerih, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta.⁴

13Referenčno obdobje v smislu Direktive pomeni obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do letnega dopusta. Na podlagi drugega odstavka 159. člena ZDR-1 delavec v posameznem koledarskem letu pridobi pravico do najmanj 4 tednov letnega dopusta. To pomeni, da referenčno obdobje po ZDR-1 znaša 12 mesecev. Obdobje za prenos v smislu Direktive pa pomeni obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Kot izhaja iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ima delavec po naši zakonodaji 6-mesečno, izjemoma pa 12-mesečno obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v predhodnem letu.

14Direktiva ne določa dolžine obdobja za prenos, po stališču SEU pa mora slednje bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno.⁵ V okoliščinah posameznih primerov je presodilo, da je obdobje za prenos v trajanju 9-tih mesecev neustrezno in v nasprotju s 7. členom Direktive, saj je krajše od 12- mesečnega referenčnega obdobja,⁶ medtem ko je pri 15-mesečnem obdobju za prenos štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja ni v nasprotju z Direktivo. V zadnjem primeru je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela.⁷

15Glede na navedeno je določba četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 v nasprotju z Direktivo, kot jo tolmači SEU. Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.

16Kadar določbe direktive v nacionalni pravni red niso prenesene ali niso prenesene pravilno (kot v tem primeru), se posameznik proti državi lahko neposredno sklicuje na določbe direktive, če so te vsebinsko nepogojne in dovolj natančne.⁸ Poleg tega se lahko stranke v postopku proti državi sklicujejo na direktivo ne glede na status, v katerem država deluje, torej kot delodajalec ali kot organ javne oblasti. V obeh primerih je namreč treba preprečiti, da bi država imela koristi od tega, da krši pravo Unije.

17Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek,⁹ in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.

18Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.

19Tožniku je zaradi toženkinega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska.¹⁰ Zato je delavec lahko upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi koristil letni dopust.

20Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 12-mesečno obdobje za prenos iz četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 ni v nasprotju s sodno prakso SEU in ko je presodilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta za leto 2017 (odgovor na revizijsko vprašanje).

21Sodišče druge stopnje je posledično napačno poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitih odločbah toženke z dne 20. 6. 2019 in 2. 10. 2019, zaradi zmotne presoje, da tožnikov zahtevek že po temelju ni utemeljen, pa odškodnine za neizrabljen letni dopust po višini še ni presojalo (ni odgovorilo na toženkine pritožbene navedbe zoper prisojeno višino odškodnine).

22Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbo toženke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (glede izpodbijanih odločb toženke) zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, preostali del I. točke izreka (glede plačila 2.236,17 EUR in stroškov prvostopenjskega postopka) ter III. točko izreka (odločitev o stroških pritožbenega postopka) sodbe sodišča druge stopnje pa je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

23Odločitev o stroških revizijskega postopka (tj. revizije in odgovora na revizijo) temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

24Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Prvi odstavek 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU) Listini priznava enako pravno veljavnost, kot jo imata PEU in Pogodba o delovanju Evropske unije - t.j. veljavnost primarnega prava.
² Npr. Združeni zadevi C-762/18 in C-37/19.
³ Združeni zadevi C-350/06 in C-520/06, tč. 47 in 48.
⁴ KHS, C-214/10, tč. 29 in 30.
⁵ Niedel, C-337/10, tč. 41 in KHS, C-214, tč. 38.
⁶ Niedel, C-337/10, tč. 43.
⁷ KHS, C-214/10, tč. 38, 39 in 44.
⁸ Dominguez, C‑282/10, tč. 33.
⁹ Max-Planck-Gesellschaft, C-684/16, tč. 68, Združeni zadevi C‑569/16 in C‑570/16, tč. od 71 do 73.
¹⁰ Združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, tč. 48.