159. člen ZDR-1

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Pravila delovnega časa, počitka in letnega dopusta so določena v ZDR-1 in so jih dolžni spoštovati vsi delodajalci. Ravnanje toženke oziroma njenega zaposlenega - tožniku nadrejenega A. A., ki je tožnika v zvezi z delovnimi nalogami klical, mu pisal in pričakoval njegovo odzivnost tudi izven delovnega časa - v pozno popoldanskih in večernih urah, med dnevnim in tedenskim počitkom - med vikendi in prazniki ter med letnim dopustom, ni običajno in predvsem (in kar je bistveno) ni v skladu z določili ZDR-1 (členi 155, 156, 159 itd.). Takšen način dela med strankama tudi ni bil dogovorjen, ne v pogodbi o zaposlitvi ne ustno. Tožnik je podajo soglasja k takemu načinu dela izrecno zanikal. Tudi če bi držale toženkine trditve, da naj bi bili kontakti izven delovnega časa posledica tožnikovih napak in v rednem delovnem času neopravljenega dela, toženka, kot že rečeno, ni dokazala, da bi bila poprava teh napak tako nujna, da bi terjala kontaktiranje tožnika izven delovnega časa in da torej delo ne bi moglo počakati do naslednjega delovnega dne. Same napake delavca pri delu oziroma pomanjkljivo opravljeno delo pa ne opravičujejo delodajalčevega kontaktiranja delavca izven delovnega č

Jezikovna razlaga 1. alineje a) točke prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste nakazuje, da določba vsebuje dva vsebinska pogoja, ki se med seboj dopolnjujeta: formalni pogoj - delavec mora biti razporejen na delovno mesto, ki je v aktu o sistemizaciji določeno kot specifično, torej kot tisto, za katero se zahtevajo posebna znanja in spretnosti in na katerih je delavec izpostavljen večjim obremenitvam in nevarnostim; dejanski pogoj - delavec mora delo na takšnem delovnem mestu dejansko opravljati več kot devet mesecev v letu. Pogoja sta kumulativna, šele njuna skupna izpolnitev daje pravico do dodatnih dni letnega dopusta po tej določbi. Tožnik na specifično delovno mesto ni bil razporejen, zato pri njem prvi pogoj ni izpolnjen.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Tožnica ni imela enake stopnje zavez kot jih imajo delavci v delovnem razmerju, ki ne morejo izbirati, kdaj bodo delo opravljali, ampak se podredijo organizaciji delovnega časa s strani delodajalca.

Obveznost delodajalca je, da delavca vzpodbudi (tudi uradno) k izrabi letnega dopusta in ga posebej pouči, da bo pravica do izrabe po poteku referenčnega obdobja in obdobja za prenos izgubljena, če letnega dopusta ne izrabi. Če te svoje obveznosti ne izpolni (jo krši), je podana protipravnost in s tem odškodninska odgovornost. Tožnik je že 5. 4. 2020 od toženke zahteval plačilo zneska zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016. Drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti na datum vložitve pisne zahteve za izpolnitev denarne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od 21. 4. 2020 dalje.

Ob uporabi razlagalnih pravil 82. člena OZ in določbe 51. člena v povezavi z 9. členom ZDR-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki glede odmere letnega dopusta dogovorili za uporabo PKP. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določala, da se v primerih, ko PKP posameznega vprašanja ne opredeljuje ali pa je v nasprotju z zakonom, uporablja določba KPPN, in sicer 2. točka 20. člena KPPN. Po tej je toženka tožnici od leta 2014 do 2019 odmerjala letni dopust v trajanju 37 dni, in sicer izhodiščni dopust v višini 20 dni (po ZDR-1, ki v 159. členu določa minimalno trajanje letnega dopusta v dolžini štirih tednov), 4 dni za strokovno zahtevnost delovnega mesta, 2 dni za pogoje dela, 5 dni za tožničino dopolnjeno starost 50 let in 6 dni za njeno delovno dobo. Glede na to, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da PKP tudi za tožnico velja enako kot za toženko, te določbe v pogodbi o zaposlitvi pa soglasno tudi nista spremenili, določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi še vedno velja. Sodišče je v novem sojenju na podlagi določbe 109. člena Zakona o sodiščih v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa, da zgolj prenehanje velja

Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 o 12-mesečnem prenosnem obdobju v primeru nezmožnosti koriščenja dopusta zaradi bolniške odsotnosti, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, je bilo že pred sprejemom ZDR-1D treba tolmačiti skladno s pravom EU, in sicer 31. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodno prakso SEU. Za pravilno tolmačenje četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je bilo treba skladno s prakso SEU upoštevati, da mora obdobje za prenos letnega dopusta bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katerega je določeno. Pri tem je referenčno obdobje v smislu navedene direktive obdobje, v katerem delavec pridobi pravico do dopusta (upoštevajoč 159. člen ZDR-1 je to 12-mesečno obdobje), prenosno obdobje pa je obdobje po izteku referenčnega obdobja, v katerem ima delavec še vedno pravico do izrabe letnega dopusta, pridobljenega v tem obdobju. Ker je v spornem obdobju četrti odstavek 162. člena ZDR-1 določal 6-mesečno prenosno obdobje, izjemoma pa 12-mesečno obdobje, ki je enako referenčnemu obdobju, ta določba ni bila skladna z določbo navede

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala toženka ne glede na četrti odstavek 162. člena ZDR-1 tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2015 po njeni vrnitvi na delo 7. 3. 2017, saj takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta.

Ker tožnica zahteva plačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja za obdobje po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je glede predloženih evidenc pravilno ugotovilo, da niso verodostojne, čeprav se število opravljenih ur ujema s številom ur iz plačilnih list, ker prihaja do vsebinskih razhajanj glede praznikov, letnega dopusta in bolnišniškega staleža. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo podatkom iz knjižice delovnega časa za leto 2020 in 2021, ampak je ugotavljalo dejansko opravljeno število ur na podlagi drugih dokazov. Delavec z zaposlitvijo pridobi pravico do regresa za letni dopust, vendar pa vsakokratni regres za letni dopust zapade v plačilo s 1. julijem tekočega leta. To pomeni, da se tožnik maja 2018 ni mogel odpovedati terjatvi iz naslova regresa za leto 2018.

Toženka ravnala je protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2017, pri čemer se je neutemeljeno sklicevala na potek obdobja za prenos, kot ga v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1. Tožniku je zaradi toženkinega ravnanja nastala škoda. Pravica do plačanega letnega dopusta poleg samega dopusta vključuje tudi pravico do plačila. Ta pravica, obravnavana s finančnega vidika, je povsem premoženjska; tožnik je upravičen do odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer v višini nadomestila plače, ki bi ga prejel, če bi izrabil letni dopust.

Ker tožnik do prevedbe na nov plačni sistem ni napredoval in tega pri toženi stranki tudi ni uveljavljal, ga je tožena stranka pravilno uvrstila v 20. plačni razred. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen do priznanja napredovanj za tri plačne razrede ob plačni prevedbi v letu 2008 in posledično tudi ne do izplačila plače zaradi uvrstitve v 23. oziroma 24. plačni razred v obdobju od 2. 4. 2013 do 4. 6. 2019. Pri odločanju o zahtevku za plačilo nadomestila plač za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnik prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Po prvem odstavku 335. člena OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka v tem sporu ne zahteva izpolnitve obveznosti tožnika niti pobotanja zastarane terjatve, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ugovarja reparacijskemu zahtevku tako, da se poračunajo zneski denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki ga je tožnik prejemal v času od aprila 2013 do oktobra 2013. V takem primeru pa se ne uporabljajo določbe o začetku teka zastaralnega roka, splošnem 5-letnem zastaralnem roku, pretr

V ponovljenem postopku je tožnik neuspešno uveljavljal nadomestilo za 17 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 ter nadomestilo za 29 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. Glede leta 2018 je zahtevek zavrnilo, glede leta 2019 pa je tožbo zavrglo, kar tožnik utemeljeno izpodbija, saj je sodišče izhajalo iz napačnih stališč, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno je presodilo, da naj bi bila tožnikova zahteva za koriščenje letnega dopusta za leto 2018 prepozna, za leto 2019 pa preuranjena.

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za sporno leto priznati dodatni letni dopust skladno s spremembo 39. člena ZDDO-H z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. ZDDO je v členih 34 do 42 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zato ni mogoča delna uporaba določb ZDDO, delna pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo.

Tožnica pravilno opozarja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek le pavšalno in nesubstancirano prerekala. Iz odgovora na tožbo namreč izhaja, da je v zvezi s tem zahtevkom tožena stranka navedla le, da tožnica za svoj zahtevek ni predložila nobenih dokazov, da je trditvena podlaga omejena zgolj na zatrjevanje, da evropska direktiva določa, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, če letnega dopusta ni mogel v celoti izrabiti, ter da tožnici nihče ni preprečeval izrabe letnega dopusta, tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če tožnica letnega dopusta za navedena leta ni izkoristila. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožbeni zahtevek prerekala le po temelju, s popolnoma neutemeljenimi navedbami, ni pa nasprotovala denarnemu zahtevku (po obračunu, ki ga je predložila tožnica) po višini, s predložitvijo svojega izračuna nadomestila za neizrabljeni letni dopust za sporno obdobje, čeprav kot delodajalec razpolaga z vsemi podatki. Zaradi navedenega tožnica tudi ni bila dolžna pojasnjevati oziroma natančneje obrazložiti svojega izračuna. Zato stališču sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, ni mogoče pritrditi

Tožnik uveljavlja, da bi mu morala tožena stranka za leto 2019 priznati dodatni letni dopust z upoštevanjem pogoja iz tretjega odstavka 159. člena ZDR-1, po katerem je do treh dodatnih dni letnega dopusta upravičen delavec, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke. Vendar ne upošteva, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni mogoče delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR-1. Tudi 203. člen ZJU določa, da z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, prenehajo (med drugim) veljati določbe II. poglavja ZDDO, razen 34. do 42. člena, ki veljajo do nove ureditve s kolektivno pogodbo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da do nove ureditve s kolektivno pogodbo ni prišlo in da mlajši splošni zakon (ZDR-1) razveljavlja starejši specialni zakon (ZDDO). Zanj velja 4. člen Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za policiste. Po tej določbi se za določitev letnega dopusta za policiste še naprej uporablja ZDDO, razen prve alineje prvega odstavka 38. člena in drugega odstavka 38. člena zakona. S spremembo ZDDO (Ur. l. RS, št. 8/2020) je do dodatnih petih dni

Problem obravnavnega primera je v tem, da ZSPJS ne vsebuje določbe, kot npr. Uredba (EGS, EURATOM) št. 1182/71 Sveta z dne 3. 6. 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov, ki jasno določa, da ''delovni dnevi'' v tej uredbi pomenijo vse dni razen prostih dni, nedelj in sobot. Ob izostanku takšnega pravila pa spornega roka 8 delovnih dni ni dopustno tolmačiti tožnici v škodo. Namen določitve roka s številom osmih delovnih dni je v tem, da je rok daljši, ne pa, da se izenači z rokom, ki je določen zgolj v trajanju osmih dni. To, da je tožnica en dan v vikendu delala, drugi dan pa imela prosto, ne pomeni, da se lahko dan, ko je delala, upošteva kot delovni dan za štetje roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS. Takšna logika bi privedla do situacije, ko za delavca, ki bi delal oba dneva v vikendu, ne bi bilo nobene razlike med rokom, ki je določen v delovnih dnevih in rokom, ki je določen v koledarskih dnevih. Glede rokov delavci ne smejo biti različno obravnavani - sploh pa ne z razlago, za katero se v konkretnem primeru zavzema tožena stranka.