160. člen ZDR-1

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.

Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.

Jezikovna razlaga 1. alineje a) točke prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste nakazuje, da določba vsebuje dva vsebinska pogoja, ki se med seboj dopolnjujeta: formalni pogoj - delavec mora biti razporejen na delovno mesto, ki je v aktu o sistemizaciji določeno kot specifično, torej kot tisto, za katero se zahtevajo posebna znanja in spretnosti in na katerih je delavec izpostavljen večjim obremenitvam in nevarnostim; dejanski pogoj - delavec mora delo na takšnem delovnem mestu dejansko opravljati več kot devet mesecev v letu. Pogoja sta kumulativna, šele njuna skupna izpolnitev daje pravico do dodatnih dni letnega dopusta po tej določbi. Tožnik na specifično delovno mesto ni bil razporejen, zato pri njem prvi pogoj ni izpolnjen.

Tožnica ni opravljala dela na zatrjevanih višje vrednotenih delovnih mestih. Posamezne naloge, ki bi morebiti (če bi jih tožnica opravljala samostojno in v celoti) presegale zahtevnost njenega delovnega mesta, ne morejo pretehtati nad ugotovitvami, da je praviloma opravljala delo, ki sodi v opis nalog višjega svetovalca. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da odločitev sodišča nedopustno posega v njeno dokončno (in pravnomočno) odločitev o razveljavitvi sklepa o odmeri letnega dopusta. Svoj sklep o odmeri letnega odpusta je namreč razveljavila šele po tem, ko je tožnica že uveljavljala odpravo kršitve v zvezi z izrabo letnega dopusta za leto 2016.

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki jo je treba upoštevati za pravilno razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta in denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Toženec pa v sodnem postopku ni zatrjeval, da je poskrbel, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da bi jo kakorkoli (pravočasno) vzpodbudil, da naj to stori, in jo poučil o posledicah, do katerih bo prišlo (izgube pravice), če tega ne bo storila. SEU je zavzelo tudi stališče, da je delavec do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičen ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo nado

Izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem brata je tožnica predlagala za ugotavljanje vzročne zveze in višine škode v posledici trpinčenja. Oba dokazna predloga je sodišče utemeljeno zavrnilo kot nepotrebna, ker ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke. Zdravstvena dokumentacija sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj toženke v smislu trpinčenja. Zmotna je presoja sodišča, da tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen dopust, ker ji je delovno razmerje pri toženki nezakonito prenehalo po njeni volji.

Zaradi neodložljivega opravka je javni uslužbenec lahko odsoten z dela večkrat v koledarskem letu. Po 41. členu ZDDO ima pravico do plačane odsotnosti z dela za vsak posamezni neodložljivi opravek v trajanju en dan, vendar tako da število dni odsotnosti iz tega razloga in drugih osebnih okoliščin, navedenih v tem členu, skupaj ne sme preseči sedem dni v koledarskem letu. Glede na navedeno je tožnica tudi za udeležbo na naroku 15. 10. 2020 upravičena do enega dneva odsotnosti z dela z nadomestilom plače. Pravilna je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka pravico do plačane odsotnosti z dela prizna s posebnim sklepom.

Problem obravnavnega primera je v tem, da ZSPJS ne vsebuje določbe, kot npr. Uredba (EGS, EURATOM) št. 1182/71 Sveta z dne 3. 6. 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov, ki jasno določa, da ''delovni dnevi'' v tej uredbi pomenijo vse dni razen prostih dni, nedelj in sobot. Ob izostanku takšnega pravila pa spornega roka 8 delovnih dni ni dopustno tolmačiti tožnici v škodo. Namen določitve roka s številom osmih delovnih dni je v tem, da je rok daljši, ne pa, da se izenači z rokom, ki je določen zgolj v trajanju osmih dni. To, da je tožnica en dan v vikendu delala, drugi dan pa imela prosto, ne pomeni, da se lahko dan, ko je delala, upošteva kot delovni dan za štetje roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS. Takšna logika bi privedla do situacije, ko za delavca, ki bi delal oba dneva v vikendu, ne bi bilo nobene razlike med rokom, ki je določen v delovnih dnevih in rokom, ki je določen v koledarskih dnevih. Glede rokov delavci ne smejo biti različno obravnavani - sploh pa ne z razlago, za katero se v konkretnem primeru zavzema tožena stranka.

Revizijsko sodišče se do obširnih navedb glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne opredeljuje in se tudi ne more ponovno opredeliti. V posledici pravnomočne odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 je sodišče druge stopnje pravilno odločilo, da tožnica do regresa za leto 2013 in 2014 ni upravičena. Regres za letni dopust lahko pripada le delavcu, ki je v delovnem razmerju. Zavrženje tožbe (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje iz razloga nedospelosti terjatev) za stranko ni neugodnejše od zavrnitve zahtevka. Zavrženje (ne glede na to ali je odločitev sodišča pravilna) nima učinka vsebinske pravnomočnosti (res iudicata).