53. člen ZNPPol

Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.

Sodišči sta presodili, da ob (implicitnem) dovoljenju obsojenca, ki ga je dal policistu, slednjemu vstop v stanovanje dovoljuje tudi določba prvega odstavka 53. člena ZNPPol. Vrhovno sodišče takšnemu stališču pritrjuje, saj prvi odstavek navedenega člena med drugim določa, da smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore med drugim tudi, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali premoženja. Predvsem pa je imel policist pooblastilo za vstop v obsojenčevo stanovanjsko hišo na podlagi prvega odstavka 218. člena ZKP. Njegov vstop v stanovanjsko hišo in spalnico je bil upravičen, ker je policija zaradi obsojenčevega klica na 113 razpolagala s podatkom, da je v obsojenčevi hiši ... prišlo do umora in je bil torej vstop nujen za varnost ljudi, saj bi bila nenazadnje oškodovanka lahko tedaj še vedno živa in bi potrebovala pomoč oziroma bi se v hiši lahko nahajali še drugi potencialni oškodovanci. Očitek zahteve, da je policija ravnala v nasprotju z 218. členom ZKP ter nesorazmerno posegla v obsojenčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja, ki ga varuje 36

Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost, saj je vozilo zlasti namenjeno prevažanju, in ne bivanju ali shranjevanju stvari. Policija sme v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP v okviru svojih pooblastil opraviti pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, tj. skriti oz. takšni, da je za njihovo pregledovanje treba uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Pregled vozila tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, med katerega spada tudi zaprt prtljažni prostor vozila, ki ne šteje za skriti prostor. V takšnem prostoru upravičenci ne morejo pričakovati zasebnosti, za njegov pregled (razen njegovih skritih ali zaprtih delov) pa policija ne potrebuje sodne odredbe ali privolitve imetnika osebnega vozil. Policija v obravnavanem primeru za odprtje in vpogled v tovorni del vozila ni imela podlage le v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč tudi v določilu 5. točke 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki policijo pooblašč

Obtoženec je večkrat prejel pravni pouk, najprej dne 20. 11. 2021 ustno na kraju odvzema prostosti ob 18.00 uri, nato ob zasegu predmetov ob 19.40 uri, ob 23.30 uri pa mu je bila vročena tudi odločba o odvzemu prostosti, ki jo je obtoženec podpisal in s tem potrdil, da je bil ustno seznanjen s pravicami iz 4. člena ZKP in v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZKP ter da jih je razumel; navedeno je nedvomno razvidno tudi iz zapisnika o zaslišanju osumljenca dne 23. 11. 2021, saj se je tedaj poslužil pravice do molka, torej nedvomno vedoč, da ni dolžan ničesar izjaviti, pritožnik tako tudi v povezavi z osebnostnimi značilnostmi obtoženca ne more vnesti dvoma v obtoženčevo razumevanje pravnega pouka, ob čemer iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prof. dr. E. E. izhaja, da je obtoženec, kljub ugotovljeni blagi kognitivni motnji, sposoben prepoznati svoje nerazumevanje dolgoročnih ali odloženih posledic lastnih odločitev v kompleksnih vzročno posledičnih povezavah in zaprositi za pomoč odvetnika ali za dodatna pojasnila organ, ki vodi postopek.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika in ob tem izvedeni ukrepi ne predstavljajo protipravnega ravnanja v smislu 26. člena Ustave RS.

Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je ravnanje policije v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP, ker je tudi po oceni višjega sodišča, zakonitost ravnanj policistov potrebno ocenjevati glede na njihovo vsebino, ne pa zgolj na (formalno) navedeno zakonsko podlago. Tudi v primeru navedene točne zakonske podlage bi se lahko ravnanja policistov, upoštevaje vsebino le-teh, izkazala za nezakonita. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol in je tako tudi tem zaključkom potrebno pritrditi, po vsebini pa pritožnik le-teh ni izpodbijal.

Neutemeljeno zagovornik sodišču prve stopnje očita še "kršitev ZKP", ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič O. Š., J. K., A. Š. in F. H., ki bi lahko izpovedale o tem, kaj je bilo na mizi in kakšna je bila komunikacija med obdolžencem in pričo ter policisti. Predsednik senata namreč pred odločitvijo o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov ni dolžan izvesti predlaganih dokazov obrambe, temveč ima v skladu z načelom proste presoje (prvi odstavek 18. člena ZKP) in po določbi prvega odstavka 285.e člena ZKP zgolj fakultativno možnost izvesti potrebne dokaze, če to narekuje zapletenost zadeve ali pomanjkanje podatkov v pisnem gradivu v spisu. S tem ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da dodatno zasliševanje prič ni potrebno, kar je v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi pravilno pojasnilo, pa očitane kršitve ni zagrešilo. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da tudi sicer nobena od predlaganih prič v času prihoda policije, ki ga obramba problematizira, ni bila niti navzoča.

Ne drži pritožbena trditev, da so policisti, potem ko so našli 10 sadik konoplje, utemeljeno sumili, da obtoženec na terasi goji še več konoplje, saj bi v tem primeru državnega tožilca obvestili tudi o tem sumu, pa so ga le o najdenih 10 sadikah konoplje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno ugotovitev zaseg preostalih 25 sadik konoplje, ki so se nahajale v plastičnih lončkih in jih je policist, ko se je ozrl na drugo stran terase, lahko videl, ne da bi teraso preiskal, ne predstavlja dela hišne preiskave terase stanovanja, kar bi terjalo sodno odredbo, kot to zmotno meni pritožnik.

Od kod zagovornikom podatek, da so policisti drogo, zaseženo dne 08.09.2018 našli v zaprtem predalu pritožbenemu sodišču ni jasno, saj je iz zaslišanja policista I. P. razvidno, da sam ni ničesar odpiral ali pa kakorkoli prispeval h temu, da bi postala pozneje zasežena vrečka z mamilom vidna, sam zaseg zavoja, za katerega se je pozneje izkazalo, da vsebuje 47,67 g kokaina pa je tudi bil opravljen skladno z določbami 54. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije.