3. člen ZJN-2-UPB5

Že zaradi stopnje odgovornosti, majhnega zneska neplačane obveznosti, takojšnjega ukrepanja in poplačila zneska, datuma zapadlosti (tik pred postopkom odpiranja ponudb) so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Prav tako je pravilna obrazložitev sodišča glede nadaljnjega pogoja, da pri tem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica.

V času storitve prekrška je veljavni ZJN-2 v določbi drugega odstavka 109. člena določal, da se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje odgovorna oseba naročnika. Z besedno zvezo „odgovorna oseba naročnika“, ki je zakonski znak prekrška, so tako že po jezikovni razlagi zajete odgovorne osebe vseh naročnikov. Naročnik je skupni izraz za vse pravne subjekte, ki se morajo ravnati po ZJN-2, kadar naročajo blago ali storitve. Zato ni potrebno v prekrškovni določbi drugega odstavka 109. člena ponavljati, oziroma iz prvega odstavka 3. člena prepisovati, posameznih naročnikov, v katerih delujejo odgovorne osebe.

Glede na sistemsko ureditev javnega naročanja, po presoji Vrhovnega sodišča, z izpodbijanim aktom o tožničinem statusu naročnika po določbah ZJN-2 in ZJNVEPTS, ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici obveznosti ali pravni koristi. Ker po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica). Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.

Izpodbijana odločba je bila skladno z določbami 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP izdana na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v svoji (dopolnjeni) zahtevi, ter na podlagi uradnih podatkov oziroma podatkov, ki so bili znani organu, in s tem v skrajšanem postopku, v katerem ni potrebno zaslišati stranke oziroma ji dati možnosti, da se pred izdajo odločbe o zbranih dejstvih in dokazih še posebej izjavi. V postopku se je ugotavljal obstoj obeh pogojev, ki sta za opredelitev položaja naročnika določena v 1. točki petega odstavka 3. člena ZJNVETPS, tako statusnega (da gre za javno podjetje iz 10. točke 2. člena), kot tudi tistega, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti iz 7. člena istega člena. Da izpolnjuje prvi pogoj, tožeča stranka v tožbi ne ugovarja. Sporno ostaja, ali gre pri dejavnosti, ki jo opravlja, za dejavnost iz 7. člena, ki se nanaša na storitve na področju transporta, in torej za dejavnost v zvezi z zagotavljanjem ali delovanjem omrežij, ki zagotavljajo izvajanje javne storitve na področju prevoza z železnico. V tej zvezi že prvostopenjski organ ugotavlja, da tožeča stranka opravlja storitve s področja vleke vlakov in s te

Pri presoji vprašanja, ali je bil subjekt ustanovljen za opravljanje dejavnosti, ki je v splošnem interesu (pozitiven pogoj), je treba ugotavljati okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. Upoštevati je treba okoliščine ob ustanovitvi subjekta ter naravo potreb, ki jih subjekt zadovoljuje. Pri presoji, ali je oseba ustanovljena za opravljanje dejavnosti, ki nimajo industrijskega ali poslovnega značaja (negativni pogoj), pa je po praksi Sodišča Evropske unije treba preveriti zlasti, ali oseba opravlja dejavnost v pogojih konkurence. Razvita konkurenca pa sama po sebi še ne pomeni, da je dejavnost subjekta izrazito ekonomskega značaja, saj je treba upoštevati tudi druge okoliščine. Tako je treba ugotoviti, ali je glavni namen družbe doseganje dobička in ali družba nosi breme izgub, upoštevati pa je treba tudi način financiranja družbe.