94. člen ZPIZ-2

Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava. Potrebno je upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. In ravno slednje je izkazano v dokaznem postopku, ko je sodišče z dodatnim zaslišanjem ugotovitev sodnega izvedenca o nezaključenem zdravljenju skladno z 8. členom ZPP umestilo v ustrezen kontekst invalidnosti. I. kategorija invalidnosti je ustrezna tudi ob takšnih zdravstvenih stanjih, ki se lahko kasneje izboljšajo. Iz ugotovitev izvedenca o nezaključenem zdravljenju ni mogoče zgolj zaključiti, da pri tožnici ne gre za pridobitno nezmožnost. Sodišče je ugotavljalo kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje v povezavi s preostalo delovno zmožnostjo na datum pregleda oziroma do referenčnega datuma, tj. do dokončne odločbe toženca. Izvedenec je bil glede tega vprašanja jasen, saj je ugotovil, da tožnica ni pridobitno sposobna.

Zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določen tudi kontrolni pregled. Vprašanje zaključka zdravljenja je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oziroma četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2.

Res je pri tožniku zaradi težav s kolenom predviden operativni poseg, kar pa še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je treba v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti treba upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oz. četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.

V sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da se invalidnost praviloma ugotavlja po zaključenem zdravljenju. Vendar slednje ne pomeni, da zdravljenje po ugotovljeni invalidnosti ne bi bilo potrebno, saj je lahko v posamičnih primerih doživljensko. Ni izključeno niti, da v zdravstvenem stanju pride do izboljšanja in s tem odpada medicinskih razlogov za že ugotovljeno invalidnost. Sodišče pravilno zaključuje, da glede na drugotožnikovo somatsko stanje po večletnem zdravljenju ni mogoče pričakovati takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo.

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Res je tožnik v tožbi postavil zahtevek, da se ugotovi invalidnost s 24. 3. 2021, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo, da je pri tožniku podana invalidnost od 8. 3. 2021 dalje (omenjeni datum izhaja tudi iz izreka dokončne odločbe tožene stranke z dne 1. 7. 2021). V tem primeru gre zgolj za ugotovitev pravno relevantnega dejstva, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik namreč v tožbenem zahtevku izrecno ni uveljavljal od kdaj dalje naj se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, tako da v tem primeru sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za ugotovitev, ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti.

V zadevi zagotovo ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti le zaradi posledic poškodbe pri delu. Ker je tožnica v II. tč. izreka prvostopenjske sodbe že pravnomočno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni ter ima priznane ustrezne pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti, ostaja pritožba zoper VII. točko izreka o zavrnjeni razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, neuspešna. Ugotavljanje zatrjevane popolne nezmožnosti za pridobitno delo bo zaradi morebitnega poslabšanja zdravstvenega stanja po končanem predsodnem postopku z dnem 28. 5. 2020, lahko le predmet kontrolnega pregleda meseca novembra 2023, določenega v III. tč. izpodbijane sodbe.

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.

Glede na to, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so s tem v zvezi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah, je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, ali je zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije zaključeno. Glede na stališče pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava, pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnost. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljat

Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.

Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.

Glede na to da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku.

Izvedenec je prepričljivo odgovoril, da je tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebovala tako fizične razbremenitve kot tudi časovno razbremenitev. V tem primeru gre za invalidnost, ne pa za začasno nezmožnost za delo, torej za bolniški stalež. Sama definicija invalidnosti v ZPIZ-2 oziroma, kot je bila sprejeta že v ZPIZ-1, ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki, s tem da ima le ta skladno s 94. členom ZPIZ-2, pravico, da lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti.

Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik

Niso pomembne okoliščine ob sklenitvi delovnega razmerja, temveč ob njegovem prenehanju. To pa je tožniku prenehalo iz poslovnega razloga. Okoliščine, ki povzročijo prenehanje potreb po določenem delu iz tega razloga, so na strani delodajalca. Do odpovedi iz poslovnega razloga ne pride po volji ali krivdi delavca. Ker krivdni razlog ali volja tožnika ob prenehanju delovnega razmerja ni podana, je upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.