VDSS Sodba in sklep Psp 206/2018

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša:

- na priznanje pravice o resničnih datumih nastanka tožnikove poklicne bolezni,

- na priznanje zavarovalniških pravic za poklicno bolezen iz leta 1999 do 2000 v celoti,

- na priznanje nadomestila za poklicno bolezen po pravnomočni sodbi Ps 1742/2000 z dne 25. 12. 2003,

- na razveljavitev vseh odločb, ki kršijo takšne pravice tožnika iz zavarovanja in na priznanje pravic, za katere je tožnik plačeval zavarovanje (I. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2016 (II. točka izreka).

2Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni upoštevala ter obravnavala nobena njegova zahteva, kot jo je podal v tožbi. Ne strinja se z odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba vložena zoper odločbo št. ... z dne 15. 6. 2016, s katero je bilo odločeno o nadomestilu za invalidnost. Tožnik pojasnjuje, da je kot varilec zbolel za poklicno boleznijo. Zaradi navedenega tudi nikoli ni bil niti ni mogel biti strojni delavec. Že ob manjši obremenitvi pride do hitrega poslabšanja zdravstvenega stanja. Tožnik se sklicuje na izvedenski mnenji z dne 27. 9. 2000 in z dne 21. 5. 2003 ter na izvid pulmologa. Zaradi poklicne bolezni v višini 100 % je invalid III. kategorije invalidnosti in meni, da bi moral biti pri starosti 55 let upravičen do predčasne upokojitve po 67., 68. in 74. členu zakona iz leta 2000. Ker je zaradi poklicne bolezni že 17 let brez zaposlitve je upravičen tudi do nadomestila za poklicno bolezen in sicer vse od 9. 3. 2000 dalje. Nikakor se ne strinja, da na njegovo invalidnost poklicna bolezen vpliva le v višini 70 %. Kljub odločitvi sodišča v zadevi Ps 1742/2000 ne dobiva nadomestila iz zavarovanja za poklicno bolezen. Poudarja tudi, da sodišče ne sme spreminjati odločitve o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Datum invalidnosti in pa vzrok invalidnosti je bil namreč tožniku že pravnomočno priznan s sodbo in sklepom sodišča št. Ps 1742/2000 z dne 27. 11. 2003. Od zavarovanja je odvisna tudi višina nadomestila ali pokojnina za poklicno bolezen in to po zakonu iz leta 2000. Sedaj prejema nadomestilo za bolezen v višini 203,00 EUR, sam pa meni, da bi moralo biti nadomestilo trikrat višje. Niti sodišče niti tožena stranka mu nista odgovorila, ali je zaradi poklicne bolezni upravičen do predčasne upokojitve po zakonu iz leta 2000. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi oziroma spremeni ter da tožbenemu zahtevku ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je bila tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poklicne bolezni priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 201,38 EUR na mesec od 21. 5. 2016 dalje.

6Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. Ps 1742/2000 z dne 27. 11. 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 9. 3. 2000 dalje. Z odločbo z dne 17. 3. 2004 mu je bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 29. 2. 2004 dalje. Zaradi poslabšanja v stanju invalidnosti so bile tožniku z odločbo z dne 5. 2. 2008 priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2008 dalje. Tožniku je bila s tem v zvezi priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost od 23. 5. 2008 dalje. Odločbe so bile potrjene s sodbo sodišča opr. št. Ps 2559/2008 z dne 12. 5. 2010 in Psp 378/2010 z dne 11. 11. 2010. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja so bile tožniku z odločbo št. ... z dne 20. 1. 2016, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 5. 2016 priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je III. kategorija invalidnosti posledica poklicne bolezni v višini 70 % in posledica bolezni v višini 30 %. Tožnik se ni strinjal s spremembo vzroka invalidnosti, zato je odločitev izpodbijal pred sodiščem, vendar je bila njegova tožba s sodbo opr. št. V Ps 945/2016 z dne 2. 11. 2017 zavrnjena. Zavrnjena pa je bila tudi njegova pritožba, vložena zoper omenjeno sodbo (sodba pritožbenega sodišča št. Psp 13/2018 z dne 29. 3. 2018). Upoštevaje novo odločbo je toženec z izpodbijanima odločbama ponovno odločal tudi o nadomestilu za invalidnost.

7Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost. Kot je to določeno v prvi alineji tretjega odstavka 85. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije v primeru, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Skladno s 47. členom ZPIZ-2 se invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, odmeri v višini 57,25 % od pokojninske osnove. V drugem odstavku je določena izjema, in sicer, da se ne glede na prejšnji odstavek, invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, določen v 37. členu tega zakona, če je za zavarovanca ugodneje. Za omenjeni primer v sporni zadevi ne gre, saj tožnik nima dovolj pokojninske dobe, da bi bila odmera po 37. členu ZPIZ-2 ugodnejša od odmere po prvem odstavku 47. člena. Pri odmeri je potrebno upoštevati tudi način odmere v primeru, ko gre za kombiniran vzrok invalidnosti (50. in 51. člen ZPIZ-2). Iz listinske dokumentacije v spisu (izpis pokojninske dobe ter izračun pokojninske osnove z dne 15. 6. 2016) izhaja, da ima tožnik pokojninsko dobo brez dokupa 23 let 4 mesece 27 dni, prišteto dobo po 137. členu 7 let 6 mesecev ter drugo zavarovalno dobo 2 meseca ter 7 dni. Skupna pokojninska doba s prišteto dobo znaša 31 let 1 mesec in 4 dni. Upoštevaje kombinirani vzrok nastanka invalidnosti je bila tožniku invalidska pokojnina na dan nastanka nove invalidnosti izračunana v višini 415,03 EUR. V tem primeru bi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine znašalo 166,00 EUR. ZPIZ-2 pa v 87. členu določa ugodnejšo odmero nadomestil iz invalidskega zavarovanja. V prvem odstavku je tako določeno, da se nadomestilo iz 85. člena odmeri od osnove najmanj v višini 57,25 % najnižje pokojninske osnove. Upoštevaje navedeni odstavek bi nadomestilo znašalo 177,37 EUR. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se nadomestilo iz prvega odstavka 87. člena osebam, ki niso vključene v obvezno zavarovanje (tožnik v času nastanka nove invalidnosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje) odmerijo najmanj v višini najnižje pokojnine. V času nastanka nove invalidnosti je najnižja pokojnina znašala 201,38 EUR, kar je glede na prej navedene zneske za tožnika ugodneje, zato mu je bilo nadomestilo za invalidnost odmerjeno v navedenem znesku. Nadomestilo za invalidnost je bilo torej pravilno odmerjeno in so s tem zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

8Glede pritožbenih navedb, da se ne bi smel spremeniti vzrok nastanka invalidnosti, pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo o vzroku nastanka invalidnosti že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti. Iz dokumentacije v spisu je tudi razvidno, da je bilo tožniku že priznano najprej nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 29. 2. 2004 dalje in kasneje tudi nadomestilo za invalidnost od 23. 5. 2008 dalje. Tudi v tem primeru gre za pravnomočno odločitev, kar pomeni, da ni nobene pravne podlage, da bi se ponovno odpiralo vprašanje višine teh nadomestil.

9Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotavljanje nastanka tožnikove poklicne bolezni, na priznavanje zavarovalniških pravic za poklicno bolezen, na priznanje nadomestila za poklicno bolezen po pravnomočni sodbi Ps 1742/2000 z dne 25. 12. 2003 ter na razveljavitev vseh odločb, ki kršijo takšne pravice tožnika iz zavarovanja in na priznanje pravic, za katere je tožnik plačeval zavarovanje. Predmet presoje pred sodiščem je bila namreč dokončna odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost. Omenjeno odločbo je sodišče prve stopnje presodilo po vsebini in ob ugotovitvi, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek v tem delu, torej v delu na odpravo omenjenih odločb, kot neutemeljen zavrnilo. V preostalem delu pa je tožbo zavrglo, saj niso bile podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo ostalih zahtevkov, kot jih je tožnik postavil v tožbi.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami, da mu niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista pojasnila, kdaj bo izpolnil pogoje za upokojitev, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se glede omenjenega vprašanja lahko obrne le na toženo stranko, ki razpolaga s potrebnimi podatki.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.