124. člen ZPIZ-2

Za presojo zadeve je ključna pogodba o zaposlitvi, iz katere izhaja, da tožnica poleg pomoči v strežbi opravlja tudi lažja pisarniška dela ter ureja dokumentacijo. Zaslišana na naroku je pojasnila, da je v lokalu zaposlena od meseca decembra 2021. Njen delodajalec je sin, ki mu ureja tudi papirje. Ko zapisuje v knjigo, to opravlja sede. Usede se tudi takrat, ko v lokalu ni strank, pri čemer je posebej pojasnila, da lokal ni prometen. Tožnica očitno dela ne opravlja ves čas stoje, temveč se tudi usede in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica je kot laična stranka življenjsko opisala dogajanje v lokalu, pri čemer je potrebno upoštevati izpovedbo kot celoto. Iz te pa izhaja, da delo poteka stoje, s hojo, tožnica pa se med delom lahko tudi usede.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.

Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.

Delodajalec tožnika vse do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2021 ni premestil na drugo delo. Iz navedene odločbe povsem jasno izhaja, da se delovno mesto, na katerega je razporejen, prilagodi šele s 1. 6. 2021. V tem primeru izpovedbe tožnikovih sodelavcev ne morejo nadomestiti izdane odločbe delodajalca. Če je bila ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral tožnik zoper njo sprožiti ustrezne postopke.

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni.

Pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost je vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca oziroma z dnem realizirane pravice do premestitve. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost niso izpolnjeni.

Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila. Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Glede na to, da tožnik navaja, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma, kljub temu da je zanj imela delo, tožnik uveljavlja zahtevek zaradi zatrjevanega kršenja pravic iz delovnega razmerja. Tožniku torej daje pravico vložiti tožbo na sodišče materialnopravna zakonodaja, ki ne pogojuje, da mora biti delavec zaradi ravnanja delodajalca materialno oškodovan, da mora biti v času odločanja sodišča še vedno na čakanju na delo doma, ali da se njegov delovnopravni status v času trajanja spora ne sme spremeniti tako, da bi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem so upoštevane njegove zdravstvene omejitve. Zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe v smislu določbe 274. člena ZPP. Po določbi prvega odstavka 138. člena ZDR-1 lahko delodajalec, če začasno, vendar najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožba tožene stranke pravilno navaja, da tožena stranka za tožnika ni imela (ustreznega) dela, čeprav je več kot eno leto po izdani odločbi ZPIZ-1 n

Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar

Tožnik nima priznane časovne omejitve in glede tega elementa konkurira pri iskanju zaposlitve vsem drugim iskalcem zaposlitve. Če se zaradi različnih razlogov zaposli za krajši delovni čas (situacije na trgu dela, starševskega varstva ali drugih osebnih razlogov), to ne pomeni, da ne dela skladno s priznano invalidnostjo, ki se nanaša le na fizične razbremenitve Dejstvo, da invalid brez priznane časovne razbremenitve, dela krajši delovni čas od polnega, vpliva na odmero nadomestila, ne pa na samo pravico. Ker tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje nadomestila za invalidnost, mu je bila pravica utemeljeno priznana. Izplačevanje nadomestila v teh primerih je urejeno v 124. členu v zvezi s 121. členom ZPIZ-2. Ta pa ne določa, da so podani razlogi za izgubo pravice, če se zavarovanec zaposli za krajši delovni čas od polnega.