61. člen ZPIZ-2

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino treba enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja. Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.

Ni podan dejanski stan iz 3. alineje 2. odst. 61. člena ZPIZ-2, da bi bilo po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanih stvarnih razbremenitvah iz zdravstvenih razlogov tožniku mogoče priznati še časovno omejitev pri delu, kot zahteva v pritožbi. Po ustaljeni sodni praksi je vloga lečečega specialista diagnostika ter zdravljenje pacienta in ne ocenjevanje invalidnosti.

Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.

Višina sorazmernega dela vdovske pokojnine je odvisna od višine v pokojninsko osnovo vštevnih plač ter pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe, zato ni mogoče uspešno zatrjevati, da je priznana pokojnina prenizka.

ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove.

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravi

V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.

ZPIZ-2 ne določa, da v primeru, če se zavarovancu izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine po določbi 116. člena ZPIZ-2, da posledično preneha tudi pravica do izplačila dela vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v primeru priznanja sorazmernega dela starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, temveč gre zgolj za del starostne pokojnine (v sporni zadevi je bilo tožnici priznano 75 % starostne pokojnine). Tožnica ima torej še vedno priznano starostno pokojnino in v tem primeru ima glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2 še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Ker zakon izrecno ne določa, da bi v primeru, kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre primerjati drugih pravnih položajev. Zakonska določba je jasna in v tem primeru tudi ne potrebuje dodatne interpretacije.

Tožena stranka je pravilno odločila, da se tožnici vdovska pokojnina začne izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1. 11. 2014 dalje, saj je vlogo za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine vložila 15. 10. 2014. Posledično je bilo ustavljeno izplačevanje njene starostne pokojnine z 31. 10. 2014. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 109. člena določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ta zakon določa drugače. Pravica do izbrane pokojnine pripada zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve (tretji odstavek 109. člena). Tožnica je bila tako do 31. 10. 2014 upravičena do izplačevanja njene starostne pokojnine, od 1. 11. 2014 dalje pa se ji izplačuje vdovska pokojnina.