60. člen ZPIZ-2

Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.

Tožnica je zahtevala ponovno odmero vdovske pokojnine, pri kateri naj bi se pri osnovi upošteval tudi del plač pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup. Take zahteve ni mogoče šteti za uveljavljanje ponovne odmere pokojnine pokojnega zavarovanca, torej uveljavljanja pravice pokojnega zavarovanca, pač pa gre za uveljavljanje pravice, ki jo ima vdova ob smrti zavarovanca. Obstaja bistvena razlika med uveljavljanjem pravice iz civilnopravnega razmerja in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je ključnega pomena, kdaj se strogo osebna terjatev (tako pravica do uveljavljanja nepremoženjske škode kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta osebni terjatvi) pretvori v premoženjsko vrednost.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča, da tožnici ne pripada višja vdovska pokojnina, glede na znesek starostne pokojnine, ki jo je prejemal tožničin mož, materialnopravno pravilna.

Ne glede na to, da se je tožničinemu možu (še naprej) izplačevala starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 30. 8. 1994, ta pokojnina, pa čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo sporazuma na podlagi določb ZPIZ/92 z upoštevanjem skupne pokojninske dobe dopolnjene v BiH in Sloveniji in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Bistvo v tej zadevi je, da je bila pokojnemu tožničinemu možu starostna pokojnina po sporazumu odmerjena z odločbo z dne 29. 10. 2013. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožnici skladno z 2. alinejo prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 odmerilo vdovsko pokojnino in jo upoštevalo kot osnovo pokojnino, ki je bila pokojnemu B.B. odmerjena na podlagi slovenske dobe po sporazumu z odločbo z dne 29. 10. 2013.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko vdova uveljavlja ponovno odmero pokojnine za zavarovanca, pokojnega moža, in posledično odmero vdovske pokojnine po tem, ko se je postopek o ponovni odmeri pokojnine, ki ga je začel zavarovanec, pravnomočno končal zaradi njegove smrti in je bil posledično izdan pravnomočen sklep o ustavitvi postopka.

Pritožbeno sodišče je stališče o tem, ali lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje neke pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo že zavzelo v več zadevah. Poudarilo je, da je v zvezi s temi vprašanji že Vrhovno sodišče RS zavzelo drugačno stališče od prvotnega, glede procesne predpostavke obstoja stranke, procesnega nasledstva in glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (ki je osebne narave) v zadevi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016. Po tem stališču je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, ki je strogo osebne narave, podedljiva terjatev, kljub temu, da je tožnik umrl v času postopka. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisna od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. V primeru dedičev je nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika, formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega, ampak zgolj dekleratorni značaj.

Čeprav se je tožničinemu možu po začasni odločbi izplačevala starostna pokojnina, priznana za skupno dobo, in bi se mu tudi, če bi bila preračunana za slovensko dobo, še vedno izplačevala za skupno dobo, ta pokojnina, torej ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum) na podlagi 39. člena ZPIZ z upoštevanjem skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji in Sloveniji, in se je možu zaradi načela varstva pridobljenih pravic iz 5. odstavka 38. člena Sporazuma le izplačevala. Vendar pa so po Sporazumu varovane le pridobljene pravice pokojnega moža, ne pa tudi vdovska pokojnina, ki je tožničina izvedena pravica. Do izplačevanja pokojnine, ki je odmerjena v višini glede na skupno dobo, je bil torej upravičen le pokojni mož. Pokojni mož je imel na dan smrti na podlagi 38. člena Sporazuma lahko le pravico do pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe, usklajene na dan smrti, čeprav te toženec še ni odmeril s končno odločbo in čeprav se mu je tudi z začasno odločb

Tožena stranka je pravilno odločila, da se tožnici vdovska pokojnina začne izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1. 11. 2014 dalje, saj je vlogo za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine vložila 15. 10. 2014. Posledično je bilo ustavljeno izplačevanje njene starostne pokojnine z 31. 10. 2014. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 109. člena določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ta zakon določa drugače. Pravica do izbrane pokojnine pripada zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve (tretji odstavek 109. člena). Tožnica je bila tako do 31. 10. 2014 upravičena do izplačevanja njene starostne pokojnine, od 1. 11. 2014 dalje pa se ji izplačuje vdovska pokojnina.

Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi. Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.