VSRS Sodba in sklep VIII Ips 58/2019

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi:

„ Pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za odpravo odločb tožene stranke št. 10301-1177285/2016 (št. dosjeja 6518355) z dne 5. 1. 2017 in št. 10301-1177285/2016 (št. dosjeja 6.518.355) z dne 16. 5. 2017 .

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje.“

1Tožnici je bila z odločbo toženca št. 3 7 6518355 z dne 10. 8. 2015 priznana pravica do vdovske pokojnine v znesku 618,14 EUR, ki se izplačuje od 1. 9. 2015 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba postala pravnomočna. Dne 11. 10. 2016 je vložila novo zahtevo za izračun vdovske pokojnine in uveljavljala, da se pri določitvi nove osnove upoštevajo plače pokojnega moža za obdobje, v katerem so bile zanj vplačane delnice za notranji odkup. Pokojni mož je namreč 19. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za to obdobje, vendar toženka o zahtevi ni odločila, saj je bil postopek zaradi njegove smrti ustavljen. Toženec je tožničino zahtevo za ponoven izračun vdovske pokojnine zavrnil z odločbo z dne 5. 1. 2017. Prav tako je zavrnil njeno pritožbo z odločbo z dne 16. 5. 2017.

2Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, odpravilo izpodbijani odločbi in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-213/2015-13 z dne 28. 9. 2016 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016, ki se nanašata na podedljivost terjatve iz naslova nepremoženjske škode, je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da ima tožnica pravico zahtevati ponovno odmero pokojnine za pokojnega moža in posledično vdovske pokojnine tako, da zahteva vštevanje dela plače pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup, v osnovo za odmero vdovske pokojnine, ne glede na to, da je bil postopek, ki ga je v zvezi s tem začel pokojni mož, zaradi njegove smrti ustavljen.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 81/2019 z dne 7. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko vdova uveljavlja ponovno odmero pokojnine za zavarovanca, pokojnega moža, in posledično odmero vdovske pokojnine po tem, ko se je postopek o ponovni odmeri pokojnine, ki ga je začel zavarovanec, pravnomočno končal zaradi njegove smrti in je bil posledično izdan pravnomočen sklep o ustavitvi postopka.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri navaja, da se sodišče druge stopnje zmotno sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča RS, ki se vse nanašajo na razlago ustavnosti zakonske ureditve civilnopravnega instituta podedljivosti terjatve iz naslova nepremoženjske škode, ki ni primerljiva ureditvi podedljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do ponovne odmere starostne pokojnine je pravica iz obveznega zavarovanja, ki je neodtujljiva osebna pravica in je ni mogoče prenesti na drugega ali podedovati. Tožnica ni mogla postati nosilka pravice, ki je njen pokojni mož ob smrti ni imel in je v njegovem imenu po njegovi smrti tudi ni mogla uveljaviti. Zato toženec predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

5Ob reševanju revizije je vrhovno sodišče s sklepom z dne 24. 9. 2019 prekinilo postopek odločanja o reviziji do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji) z dne 24. 10. 2019, tako kot je to predhodno storilo tudi v zadevi VIII Ips 209/2018. Ustavno sodišče je o slednji odločilo z odločbo U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022 in presodilo, da prvi odstavek 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo.

6Ker je Ustavno sodišče RS odgovorilo na ključna vprašanja, zaradi katerih je bil postopek prekinjen tudi v tej zadevi, je vrhovno sodišče umaknilo zahtevo za oceno ustavnosti z dne 24. 10. 2019, ki se je pred Ustavnim sodiščem RS vodila pod opr. št. U-I-306/19. Ustavno sodišče RS je s sklepom U-I-306/19-5 z dne 1. 7. 2022 postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ustavilo.

7Ker ni več razlogov za prekinitev, se postopek z revizijo nadaljuje.

8Revizija je utemeljena.

9Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje je bila tožničinemu možu priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 10. 10. 2006 od 1. 10. 2006 dalje. Dne 19. 5. 2015 je vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri njegovem delodajalcu ter ponovno odmero pokojnine, ki bo v osnovo za izračun vštela tudi zneske vplačil za notranji odkup. Tožničin mož je 5. 7. 2015 umrl, nakar je bil postopek z zahtevo za revizijo podatkov o plačah ustavljen. Sklep o ustavitvi postopka je postal pravnomočen. Tožnici je bila z odločbo z dne 10. 8. 2015 priznana pravica do vdovske pokojnine od 1. 9. 2015 dalje. Odločba je postala pravnomočna. Tožnica je nato 11. 10. 2015 vložila zahtevo za ponovni izračun vdovske pokojnine in zahtevala, da se pri odmeri v osnovo vštejejo plače pokojnega moža tako, da bodo pri tem upoštevani tudi zneski, ki so bili zanj vplačani na račun delnic za notranji odkup podjetja, v katerem je bil zaposlen. Toženka je zahtevo z odločbo z dne 5. 1. 2017 zavrnila, prav tako pa 16. 5. 2017 tudi pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi. Predmet tega postopka sta navedeni dve odločbi.

K vprašanju, ali lahko vdova uveljavlja ponovno odmero pokojnine za zavarovanca, pokojnega moža, in posledično odmero vdovske pokojnine po tem, ko se je postopek o ponovni odmeri pokojnine, ki ga je začel zavarovanec, pravnomočno končal zaradi njegove smrti in je bil posledično izdan pravnomočen sklep o ustavitvi postopka

10Sodišči nižjih stopenj sta očitno izhajali s stališča, da lahko dedič umrlega zavarovanca kot njegov pravni naslednik v njegovem imenu nadaljuje spor in uveljavlja priznanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter njeno izplačilo. Čeprav tega nista izrecno obrazložili, to izhaja iz dejstva, da sta tožnici priznali pravico do uveljavljanja ne le ponovne odmere vdovske pokojnine, pač pa tudi ponovno odmero pokojnine pokojnega moža z vštetimi plačami, ki so bile porabljene za notranji odkup.

11Najprej je treba pojasniti, da tožnica ni nadaljevala postopka, ki ga je začel njen pokojni mož. Postopek za ponovno odmero njegove pokojnine je bil pravnomočno končan. Prav tako (kot dedinja) ni zahtevala ponovne odmere starostne pokojnine za pokojnega moža. Zahtevala je le ponovno odmero svoje vdovske pokojnine, pri kateri naj bi se pri osnovi upošteval tudi del plač pokojnega moža, ki je bil namenjen za notranji odkup. Take zahteve ni mogoče šteti za uveljavljanje ponovne odmere pokojnine pokojnega zavarovanca, torej uveljavljanja pravice pokojnega zavarovanca, pač pa gre za uveljavljanje pravice, ki jo ima vdova ob smrti zavarovanca. To pa pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje zahtevo za ponovno odmero vdovske pokojnine zmotno šteli tudi za zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine za pokojnega moža.

12Tudi če bi tožnica kot dedinja, sklicujoč se na pravno nasledstvo, želela uveljavljati pravico, ki je do smrti ni uspel uveljaviti njen mož ali pa nadaljevati s postopkom, ki bi ga začel njen mož, z zahtevo ne bi mogla uspeti. Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022 in Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 209/2018 z dne 28. 6. 2022, ki je bila izdana na podlagi ustavne odločbe, sta namreč pojasnili, da je dedovanje sicer univerzalno nasledstvo, kar pa ne pomeni, da preidejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za časa življenja niso prenosljive, ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Pravic iz obveznega zavarovanja v skladu s citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZPIZ-2 ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. To obenem pomeni, da v trenutku smrti zavarovanca terjatev, če ne gre za zapadle denarne zneske, ne more preiti na dediča in ugasne. Ustavno sodišče RS zato ni ugotovilo neskladja 4. člena ZPIZ-2 z Ustavo. Pojasnilo je tudi, zakaj se pri vprašanju pravice dedičev do uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne moreta uporabiti odločbi U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 in U-I-213/15 z dne 28. 9. 2016 (na slednjo se sklicuje sodišče druge stopnje), ki obravnavata vprašanje podedljivosti pravice do uveljavljanja nepremoženjske škode, torej civilnopravne pravice. Posebej je poudarilo, da obstaja bistvena razlika med uveljavljanjem pravice iz civilnopravnega razmerja in pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je ključnega pomena, kdaj se strogo osebna terjatev (tako pravica do uveljavljanja nepremoženjske škode kot pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta osebni terjatvi) pretvori v premoženjsko vrednost. Položaj, kot je bil obravnavan v odločbi št. U-I-88/15, Up-684/12, ni enak primerom, ko šele konstitutivna (oblikovalna) odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca.¹ Tak je tudi obravnavani primer. Pravica ne obstaja, dokler ni priznana z odločbo ali sodbo. To obenem pomeni, da v trenutku smrti tožničinega moža njegova terjatev iz naslova ponovne odmere pokojnine ni mogla preiti na tožnico kot dedinjo in je ugasnila.

13Po prvi alineji prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 je osnova za odmero vdovske pokojnine pokojnina, do katere je bil uživalec upravičen ob smrti. Glede na zgoraj navedeno je bil uživalec – pokojni zavarovanec – ob smrti upravičen do pokojnine, kot je bila odmerjena z odločbo z dne 10. 10. 2006. Na podlagi tako odmerjene pokojnine uživalca je bila tožnici z odločbo z dne 10. 8. 2015 priznana in odmerjena vdovska pokojnina. Ker ni bilo podlage za novo odmero, je toženec njeno zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil.

14Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženca ugodilo in spremenilo odločitev sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi toženca ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek za odpravo odločb št.0301-1177285/2016 (št. dosjeja 6518355) z dne 5. 1. 2017 in št. 10301-1177285/2016 (št. dosjeja 6.518.355) z dne 16. 5. 2017 ter za povračilo stroškov postopka zavrne.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Iz istega razloga tudi položaj, o katerem je odločilo Sodišče evropske unije v zadevah C-569/16 in C-570/16 z dne 6. 11. 2018 in na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, kjer je bilo predmet obravnave denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, ni enak obravnavanemu.