VDSS Sodba Psp 96/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. dosjeja ... št. zadeve ... z dne 18. 4. 2023 in št. zadeve ... z dne 18. 4. 2023 in da se tožnico razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti od dne uveljavljanja invalidnosti dalje ter da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine in pravica do invalidnine zaradi bolezni. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo dokazne podlage. Sodba je zanemarila ključne vidike njenega primera. V tem primeru gre za kršitev pravice do poštenega sojenja, kot je zagotovljena z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče je kot ključno upoštevalo mnenje sodne izvedenke, ki pa je izvedensko mnenje podala subjektivno ter po površnem pregledu dokumentacije in kratkem zdravniškem pregledu. Sodna izvedenka ni ugotovila poslabšanja zdravstvenega stanja, pa čeprav je le-to fizično razvidno, prav tako temu pritrjujejo tudi izvidi specialistov. Ravno specialisti so najbolj seznanjeni s tožničinim zdravstvenim stanjem, saj jo redno spremljajo in tudi lahko realno presojajo spremembe psihofizičnega stanja. Sodišče bi moralo izvesti celovit pregled vseh medicinskih dokazov in ne slediti le mnenju enega izvedenca. Mnenje sodne izvedenke je kontradiktorno in se razlikuje od mnenja specialistov. Sodna izvedenka navaja, da iz izvidov magnetne resonance z dne 25. 11. 2017, 28. 10. 2019, 11. 10. 2020 ter 15. 12. 2022 ni zaslediti poslabšanja, pa čeprav izvidi poslabšanje jasno izkazujejo. Tudi mnenje Inštituta A. je bilo popolnoma negirano. Rehabilitacijski tim je namreč zapisal, da je pregled, ki je trajal več ur, za tožnico predstavljal velik napor in bi bil 5-tedenski program interdisciplinarne obravnave kronične bolečine prezahteven. Sodna izvedenka je omenjeno ugotovitev interpretirala kot tožničino osebno nejevoljo, ne pa kot strokovno mnenje različnih specialistov. Izvedenka tudi navaja, da za delo učitelja ni zmožna niti v okviru priznanih omejitev, ter da je z že priznanimi omejitvami zmožna opravljati drugo delo (9. točka obrazložitve sodbe). Iz 7. točke obrazložitve pa izhaja mnenje sodne izvedenke, da je delovno mesto "B. učitelj" ustrezno. Upoštevaje tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku je mnenje samo s sabo v nasprotju. Gre namreč za isto delovno mesto, na katerem je zaposlena že od 1. 9. 2015. Tudi delodajalec je že večkrat podal mnenje, da za tožnico drugega dela na šoli nimajo. Mnenje delodajalca pa je sodišče kot neutemeljen dokazni predlog zavrnilo, čeprav bi bilo to mnenje za razsojo v zadevi relevantno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 4. 2023, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 11. 2022. Z navedeno odločbo je toženec odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Z dokončno odločbo z dne 18. 4. 2023 pa je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 15. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnica s sodbo opr. št. VI Ps 1296/2019 z dne 23. 9. 2020 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznana ji je bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, z omejitvami: psihofizično lažje delo, izmenjaje sede in stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg ter brez dela v stalnih ali ponavljajočih se obremenitvah aksialnega skeleta ter z rokama nad nivojem ramen, v ugodnih mikroklimatskih pogojih (ne z vodo ali z mrzlimi snovmi oz. objekti) od 3. 7. 2018 dalje.

7Tožnica je predlagala priznanje pravice do invalidske pokojnine. Skladno z 41. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije invalidnosti, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti.

8Dejansko stanje je sodišče razčiščevalo med drugim s postavitvijo sodne izvedenke za MDPŠ dr. C. C., dr. med. Sodna izvedenka je preučila medicinsko dokumentacijo v spisu in zdravstvenem kartonu ter tožnico tudi osebno pregledala. Podala je pisno izvedensko mnenje, sodišče je sodno izvedenko na naroku tudi zaslišalo. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožnici za kronični bolečinski sindrom oz. fibromialgijo, za degenerativne okvare vratne in ledvene hrbtenice, za mejno osebnostno motnjo, za depresivno motnjo in za Raynavdov fenomen. Sodna izvedenka pri tožnici, ki je že delovna invalidka III. kategorije invalidnosti, ne ugotavlja objektivnih znakov poslabšanja zdravstvenega stanja. Poslabšanja, ki jih tožnica navaja in so razlog ponovne ocene delazmožnosti, predstavljajo predvsem lastno doživljanje bolečin, utrujenosti in zmožnosti za delo. Temu sledijo tudi specialisti, ki pa ob tem ne ugotavljajo težkih deficitov funkcije gibal. Tožnica ima kronični bolečinski sindrom najmanj od leta 2016. Edina sprememba od 3. 7. 2018 dalje pa je v tem, da je bil v letu 2020 kronični bolečinski sindrom definiran kot fibromialgija. Omenjeno pa ne pomeni, da gre za novo nastalo zdravstveno stanje, ki bi lahko vplivalo na oceno delazmožnosti in bi terjalo dodatne razbremenitve pri delu. Sodna izvedenka je upoštevala tudi degenerativne okvare hrbtenice, vendar ni ugotovila, da bi v ocenjevalnem obdobju prišlo do poslabšanja teh sprememb. Poslabšanje ne izhaja niti iz izvidov magnetne resonance. Tudi na področju psihičnega stanja sodna izvedenka ne ugotavlja poslabšanja zdravstvenega stanja. Po mnenju sodne izvedenke so priznane vsebinske in časovne omejitve ustrezne. Za delo učitelja ni zmožna niti v okviru priznanih omejitev. V skladu z že priznanimi omejitvami pa je zmožna opravljati drugo ustrezno delo.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodna izvedenka subjektivno podala svoje mnenje ter površno pregledala dokumentacijo in opravila kratek zdravniški pregled. Pritožbeno sodišče po preučitvi zadeve ugotavlja, da je sodna izvedenka strokovno pojasnila svoje ugotovitev in se opredelila tako do listinske dokumentacije (izvidov lečečih specialistov) kot tudi pojasnila ugotovitve, do katerih je prišla ob osebnem pregledu tožnice. Naloga lečečih specialistov ni, da ugotavljajo delazmožnost pacienta. Vloga lečečih specialistov je drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil medicinske stroke in znanosti, upoštevati tudi definicijo invalidnosti, mnenje pa so dolžni podati na podlagi prepričljivih in jasnih objektivnih dokazov. Subjektivno doživljanje tožnice, da se ji je zdravstveno stanja poslabšalo in da ni več zmožna za delo še ne pomeni, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, torej da ni več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Izvedenka ni žaljivo interpretirala ugotovitve lečečih specialistov, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja tožnica. Naloga izvedenke je bila, da glede na svoje strokovno znanje upošteva predloženo medicinsko dokumentacijo in se do nje opredeli, kar je izvedenka tudi storila.

10Nadalje tudi ne gre za stanje po tretjem odstavku 254. člena ZPP, kjer je določeno, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Izvedenka ni nasprotovala mnenjem lečečih specialistov ali kako drugače ugotavljala tožničino zdravstveno stanje. Ključna je bila strokovna presoja medicinskih izvidov ter ugotovitev sodne izvedenke glede vpliva njenih zdravstvenih težav na delovno zmožnost.

11Sodišče je s sodno izvedenko razčistilo dejansko stanje, zato je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugih izvedencev, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo. Podlago za svojo odločitev je imelo v določbi drugega odstavka 287. člena ZPP.

12Sodna izvedenka je upoštevala mnenje rehabilitacijskega tima Inštituta A. in se do tega mnenja opredelila. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila interpretacija izvida in mnenja rehabilitacijskega tima Inštituta A. popolnoma subjektivna. Sodna izvedenka je le pojasnila, da tudi iz izvida Inštituta A. z dne 10. 1. 2023 izhaja, da se tožnica ne čuti več sposobna vključevanja v pridobitno delo. Opisano je njeno doživljanje ob osebnem pregledu in nato ugotovitev omenjenega tima, da bi bil 5-tedenski program interdisciplinarne obravnave kronične bolečine za tožnico psihofizično prezahteven. Iz navedenega izvida torej nikakor ni mogoče zaključiti, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, kar je sodna izvedenka tudi strokovno ustrezno povzela v obrazložitev izvedenskega mnenja.

13Tožnica tudi neutemeljeno navaja, da iz 9. točke sodbe izhaja, da izvedenka meni, da tožnica za delo učitelja ni zmožna niti v okviru priznanih omejitev, v 7. točki obrazložitve pa, da je delovno mesto "B. učitelj" za tožnico ustrezno. V tem primeru ni podano nasprotujoče mnenje glede na tretji odstavek 254. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica. Sodišče v 7. točki zgolj povzema, kaj je ugotovila invalidska komisija v postopku pri tožencu. Sodna izvedenka je podala mnenje, da tožnica za delo učitelja ni zmožna niti v okviru priznanih omejitev. Je pa glede priznanih omejitev zmožna opravljati drugo delo. Ugotavljanje, ali je "B. učitelj" drugo ustrezno delo, ni bilo predmet tega postopka. Mnenje delodajalca za odločitev o tem, ali je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti, ni bilo relevantno, kot tudi ne, ali ima delodajalec za tožnico na razpolago drugo ustrezno delo. Sodišče je zato dokazni predlog glede zaslišanja delodajalca utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (točka 16 obrazložitve sodbe).

14Glede na vse navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodba zanemarila ključne vidike tožničinega primera in da naj bi bila s tem podana kršitev pravice do poštenega sojenja, ki je zagotovljena z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek v okviru katerega je preučilo listinske dokaze, pridobilo je izvedensko mnenje sodne izvedenke, tožnico je tudi zaslišalo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri presoji je upoštevalo dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb toženca. V primeru, da se je kasneje tožnici zdravstveno stanje poslabšalo, pa lahko pri tožencu začne nov postopek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede odločitve o priznanju pravice do invalidnine za telesno okvaro

15Tožnica je izpodbijala tudi odločitev toženca, ki je zavrnil njen zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče prve stopnje v sodbi podrobno povzema materialno podlago, ki je ključna pri odločitvi o omenjeni pravici, zato pritožbeno sodišče omenjeno ne ponavlja. Bistveno pri tem je, da ima zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

16Ali je pri tožnici podana telesna okvara ter v kakšnem odstotku, je sodišče prav tako razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke. Le-ta ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Sodišče je tudi v tem primeru upoštevalo podano izvedensko mnenje ter tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro kot neutemeljen zavrnilo. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Odločitev je bila sprejeta ob ustrezno razčiščenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. V zvezi z ugotavljanjem telesne okvare pritožba morebitnih kršitev, ki bi vplivale na samo odločitev, niti ne navaja.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012.