392. člen ZPIZ-2

Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnica je bila uživalka vdovske pokojnine od smrti moža do dneva odpada otroka dne 3. 12. 2023. Ta trenutek je ključen za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev ob določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Tožnica tudi na ta dan ni izpolnjevala starostnega pogoja iz 53. člena ZPIZ-2. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 bi morala tožnica dopolniti starost 58 let ali skladno s tretjim odstavkom 53 let. Tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj je dopolnila 52 let in 5 mesecev starosti. Uporaba milejših določb glede starosti po določbah ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ-2 bi bila mogoča le, če bi tožnica zasledovano starost več kot 48 let dopolnila do 31. 12. 2012, kar bi ji omogočilo ugodnejšo obravnavo po 110. členu ZPIZ-1.

Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1). Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče z

Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Po prehodni določbi 392. člena ZPIZ-2 lahko družinski član umrlega zavarovanca, ki do uveljavitve zakona izpolni starost za pridobitev vdovske ali družinske pokojnine po prej veljavnem ZPIZ-1 uveljavi pravico do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi ZPIZ-2, če so izpolnjeni pogoji na strani umrlega in zavarovanega družinskega člana. Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

Dejstvo, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila zahtevane starosti po 110. členu ZPIZ-1, tožnici onemogoča ugodnejšo obravnavo, ki jo prvi odstavek 392. člena ZPIZ-2 omogoča družinskim članom umrlega, če bi do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnili zahtevano starost iz predhodno veljavnih določil ZPIZ-1.

Sprememba v dejanski podlagi se presoja upoštevajoč pravnorelevantna dejstva, to je tožničino starost do uveljavitve ZPIZ-2 in ne njeno starost ob vložitvi vloge. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba v šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 določa, da če vdovi pravica do vdovske pokojnine preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi ko dopolni 53 let starosti. Tega pogoja tožnica ni izpolnila. Tožnica zahtevanih zakonskih pogojev še vedno ne izpolnjuje, zaradi česar ni upravičena do priznanja vdovske pokojnine. Ker je ključen trenutek ugotavljanja starosti na dan 31. 12. 2012, se pravno relevantno dejansko stanje s potekom časa ne bo spremenilo.

Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pokojni tožničin mož v Sloveniji ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, dopolnil pa je tudi le 3 leta, 6 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, zaradi česar v obravnavani zadevi zakonsko določeni pogoji na strani pokojnega tožničinega moža A.A. za priznanje pravice do vdovske pokojnine niso izpolnjeni. Že iz tega razloga, ker niso izpolnjeni pogoji na strani pokojnega zavarovanca, tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati na podlagi določbe 52. člena ZPIZ-2. Izpolnjeni pa niso niti pogoji za uporabo prehodne določbe 392. člena ZPIZ-2, na podlagi katere je odločilen datum nastanka zavarovalnega primera, torej smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic. Tožnico je ob smrti pokojnega moža dopolnila le 31 let starosti.

Dejstvo razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi diagnoze multipla skleroze v BIH, ne pogojuje avtomatično ocene popolne delanezmožnosti tudi v Republiki Sloveniji. Ocena o delazmožnosti je v različnih državah lahko drugačna, saj je različna pravna podlaga (kriteriji), po katerih se presoja delazmožnost, ki temelji na funkcionalni prizadetosti zavarovancev. Ker je bilo izkazano, da tožeča stranka ni postala popolnoma nezmožna za delo ob moževi smrti oziroma najkasneje do 31. 8. 2007 in ko niti preostalo pritožbeno izvajanje glede neustavnosti zakonske ureditve 110. člena ZPIZ-1 ni utemeljeno, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo pridobi po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča 392. člen ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi prejšnjega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji 1. odstavka 72. člena ZPIZ, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. Pomeni, da za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokoma priznana družinska pokojnina, temveč morajo biti za priznanje obravnavane pravice izpolnjeni pogoji iz 53. člena ZPIZ-2 ali 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1.

Ker tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom, ni izpolnjevala zakonskih pogojev za samostojno uživanje vdovske pokojnine, niti ni dopolnila starosti za nastop t.i. čakalne dobe, ki bi ji omogočal kasnejšo pridobitev pravice, je sodišče prve stopnje utemeljeno njen tožbeni zahtevek za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnilo.

V konkretnem primeru ni podano nobeno od dejanskih stanj iz 53. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju ostalih pogojev mogoče vdovi pravico do vdovske pokojnine med drugim priznati le: če je do moževe smrti bila popolnoma nezmožna za delo, ali; če je popolnoma nezmožna za delo postala v enem letu po njegovi smrti, oz. če je popolnoma nezmožna za delo postala med trajanjem pravice do vdovske pokojnine kot uživalka pravice ob otroku, do katerega je imela dolžnost preživljanja.

Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1.

Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Po sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let; če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 48 let, dopolnila pa starost 45 let pridobi to pravico, ko dopolni 48 let starosti. Glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 pridobi v letu 2005 vdova, ki ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanca in ni dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa je 43 let starosti, pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni starost 48 let.

V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in za

Tožnica je ob smrti moža dopolnila 31 let, ob prenehanju družinske pokojnine pa je dopolnila starost 45 let. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi glede na določbo 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, saj tožnica ni dopolnila v zakonu določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Člen 392 ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokom priznana družinska pokojnina (ZPIZ/92).

Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma, ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.