109. člen ZPIZ-1

Tožnica je bila uživalka vdovske pokojnine od smrti moža do dneva odpada otroka dne 3. 12. 2023. Ta trenutek je ključen za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev ob določbi šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Tožnica tudi na ta dan ni izpolnjevala starostnega pogoja iz 53. člena ZPIZ-2. Skladno s 1. alinejo prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2 bi morala tožnica dopolniti starost 58 let ali skladno s tretjim odstavkom 53 let. Tožnica tega pogoja ni izpolnila, saj je dopolnila 52 let in 5 mesecev starosti. Uporaba milejših določb glede starosti po določbah ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ-2 bi bila mogoča le, če bi tožnica zasledovano starost več kot 48 let dopolnila do 31. 12. 2012, kar bi ji omogočilo ugodnejšo obravnavo po 110. členu ZPIZ-1.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino treba enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja. Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.

Sprememba v dejanski podlagi se presoja upoštevajoč pravnorelevantna dejstva, to je tožničino starost do uveljavitve ZPIZ-2 in ne njeno starost ob vložitvi vloge. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba v šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 določa, da če vdovi pravica do vdovske pokojnine preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi ko dopolni 53 let starosti. Tega pogoja tožnica ni izpolnila. Tožnica zahtevanih zakonskih pogojev še vedno ne izpolnjuje, zaradi česar ni upravičena do priznanja vdovske pokojnine. Ker je ključen trenutek ugotavljanja starosti na dan 31. 12. 2012, se pravno relevantno dejansko stanje s potekom časa ne bo spremenilo.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pokojni tožničin mož v Sloveniji ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, dopolnil pa je tudi le 3 leta, 6 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, zaradi česar v obravnavani zadevi zakonsko določeni pogoji na strani pokojnega tožničinega moža A.A. za priznanje pravice do vdovske pokojnine niso izpolnjeni. Že iz tega razloga, ker niso izpolnjeni pogoji na strani pokojnega zavarovanca, tožnici pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati na podlagi določbe 52. člena ZPIZ-2. Izpolnjeni pa niso niti pogoji za uporabo prehodne določbe 392. člena ZPIZ-2, na podlagi katere je odločilen datum nastanka zavarovalnega primera, torej smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic. Tožnico je ob smrti pokojnega moža dopolnila le 31 let starosti.

Vdova, ki do zavarovančeve smrti ni dopolnila 53 let starosti, dopolnila pa je 48 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Po sedmem odstavku 110. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do vdovske pokojnine tudi vdova, ki ob zavarovančevi smrti nima lastnosti zavarovanca, če je do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let; če do zavarovančeve smrti ni dopolnila starost 48 let, dopolnila pa starost 45 let pridobi to pravico, ko dopolni 48 let starosti. Glede na prehodno določbo 421. člena ZPIZ-1 pridobi v letu 2005 vdova, ki ob smrti moža ni imela lastnosti zavarovanca in ni dopolnila starosti 48 let, dopolnila pa je 43 let starosti, pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni starost 48 let.

Ni sporno, da so pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani umrlega izpolnjeni, niso pa izpolnjeni pogoji na strani tožnice. Tožnica namreč na dan moževe smrti ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri kateri lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2016, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 55 let oziroma vsaj 50 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 55 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 30 let oziroma, ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 44 let in 3 mesece, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Zavarovanec, po katerem vdova uveljavlja pokojnino je umrl 24. 8. 2008 zaradi nesreče pri delu. Do dneva smrti je dopolnil 27 let starosti, njegova pokojninska doba s prišteto dobo znaša 22 let, 10 mesecev in 8 dni. S tem so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica izpolnjuje pogoje po 110. členu v zvezi s 421. členom ZPIZ-1.

Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.

Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.

V 3. odstavku 2. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino sta državi izrecno izključili uporabo mednarodne pogodbe za sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic. Tuji nosilec zavarovanja je tožnici družinsko pokojnino priznal izključno na podlagi posebnih predpisov, saj je mož umrl kot borec vojne v BiH. Tožničin pokojnin mož je v Sloveniji dopolnil 3 leta, 6 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe, vendar s tem ni bil izpolnjen pogoj najmanj 5-ih let zavarovanja na strani umrlega zavarovanca, v BiH dopolnjena posebna doba pa ni mogla biti upoštevna. Zato je bilo priznanje vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjeno, razlogi za obnovo postopka, ki jo tožnica uveljavlja, pa niso podani.

Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.

ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem.

Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-1 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Med drugim glede na 3. alineo 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine, in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1 lahko pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, da katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Na strani zavarovanega družinskega člana morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, kar v obravnavani zadevi ni dokazano (ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrle uživalke invalidske pokojnine). Zato tožničin zahtevek na priznanje družinske pokojnine ni utemeljen.

Med tožnico in njenim bivšim možem so obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti (med njima je po razvezi zakonske zveze obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, vzajemna pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev) ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljen.

Da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine mora vdova med drugim ob smrti zavarovanca izpolniti predpisanih 53 let starosti oziroma vsaj 48 let, da lahko pri 53 letih pridobi pravico do vdovske pokojnine. Teh pogojev tožnica ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje niti pogoja starosti iz tretjega ali četrtega odstavka prehodne določbe 427. člena ZPIZ-1, po katerih bi ob smrti moža morala dopolniti 40 let starosti, da bi lahko pri 45 letih pridobila pravico do družinske pokojnine glede na 72. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92), če pa bi ji pravica do družinske pokojnine po pokojnem možu prenehala po dopolnjenem 45. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom, da bi lahko ob dopolnitvi te starosti ponovno pridobila istovrstno pokojninsko dajatev. Ker v konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj starosti na strani zavarovanega družinskega člana, torej tožnice niti po ZPIZ-1 niti po ZPIZ-92, tožbeni zahtevek za odpravo pravilnih in zakonitih odločb iz predsodnega postopka in posledično zahtevek za vtoževano pravico do vdovske pokojnine, ni utemeljen.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev. Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine

Tožnika ne izpolnjujeta pogojev, določenih v 115. čl. ZPIZ-1, za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu (pokojni sin v času smrti s tožnikoma ni imel skupnega stalnega prebivališča, prav tako pa tožnikoma ni uspelo dokazati, da ju je pokojni sin preživljal), zato njun tožbeni zahtevek, da se jima prizna pravica do družinske pokojnine, ni utemeljen.

Ker tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo pred smrtjo uživalca invalidske pokojnine, ampak je bilo tedaj za njene zdravstvene težave še predvideno nadaljnje zdravljenje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Ker pokojni zavarovanec do smrti in s tem tudi do uveljavitve ZPIZ-1 ni dopolnil v zavarovanju v Republiki Sloveniji najmanj 5 let zavarovalne dobe in tudi ne 10 let pokojninske dobe, ni izpolnjen temeljni pogoj, da bi se tožnici (vdovi po pokojnem zavarovancu) priznala pravica do vdovske pokojnine.