VDSS Sodba Psp 116/2024

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 5. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 9. 2022 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine.

2Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izpodbijana sodba je nepravilna in nezakonita, saj je nesporno, da tožnica po smrti moža ni zaposlena, ker je bila povsem nezmožna za delo zaradi bolezni, stresa ob smrti moža. Takrat je ostala mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Zaslišana tožnica bi lahko dodatno pojasnila vse okoliščine in razloge za svojo nezmožnost za delo, zato tudi ne soglaša z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP). Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki temeljijo na pravilnih materialnopravnih izhodiščih. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 5. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 9. 2022, s katero je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

6Sodišče je odločalo upoštevajoč Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP, št. 10/2008; v nadaljevanju mednarodni sporazum) in glede na prvi odstavek 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

7Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodišče prve stopnje se je v 9. in 10. točki obrazložitve argumentirano opredelilo do vseh relevantnih dejanskih in pravnih navedb tožnice.

8Sodišče je dejstvo ali je bila v relevantnem obdobju podana tožničina izguba delazmožnosti ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa. Na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca, da pri tožnici ni utemeljenih zdravstvenih razlogov, ki bi vplivali na izgubo delazmožnosti, je sodišče pravilno odločilo, da pri tožnici ne gre za izgubo delazmožnosti. Tožničina trditev o psihičnih težavah, ne izpodbije izvedenčevega argumentiranega pojasnila, da tožnica v obdobju od 2015 do 2016 poseduje le en izvid nevropsihiatra, ki pa izkazuje zgolj, da gre pri njej za veliko somatizacij. V kasnejših izvidih, ki omenjajo obiske nevropsihiatra, pa je zaradi vegetativnih težav predlagana osnovna antidepresivna terapija. Obiski so sporadični in ne dokazujejo stalnega medikamentoznega zdravljenja, niti vključitve v psihoterapevtsko obravnavo. Tožnica je bila v prehodnem obdobju zaradi hitrega dogajanja in povečanega stresa, bolj občutljiva in ranljiva, kar vse je rezultiralo v motnji,¹ ki traja do pol leta.² Pri presoji tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine v tem sporu je ključno dejstvo tožničine izgube delazmožnosti, zato trditev o tožničini starosti in vzdrževanju otrok, ne more imeti upoštevne pravne teže.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče pri presoji tožničine pridobitne nezmožnosti ni pravilno ugotovilo dejstva, da tožnica v času smrti svojega moža ni delala, da je bila v tistem času v šoku in stresu ter da je ostala sama mlada vdova z nepreskrbljenimi otroci. Tožničino takratno pridobitno nezmožnost za delo sodišče, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem tožnice, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

10Ali bo sodišče izvedlo zaslišanje stranke in kdaj, je odvisno od konkretnega primera. V tem sporu je zaradi vsebine presoje ključna ugotovitev tožničine morebitne izgube delazmožnosti. Sodišče se je v 9. točki obrazložitve ustrezno opredelilo do tožničine pravice do izjave.³ Zaslišanje strank je le eno od dokaznih sredstev, s katerimi stranke dokazujejo to, kar trdijo. Z izvedenim dokazom se ne more nadomestiti trditvene podlage, kot pravilno ugotavlja sodišče v 9. točki obrazložitve. Namen kasnejšega dokazovanja z zaslišanjem, bi tako lahko bil le preizkusne in predvsem dopolnilne narave. Tožničino delazmožnost je ugotovil sodni izvedenec, ki je usposobljen, da odgovarja na strokovna medicinska vprašanja,⁴ zato je sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca.

11Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Anksiozno depresivna motnja, nihanja razpoloženja, utrujenost, brezvoljnost.
² Kot podporna terapija je tožnici prehodno potrebna pomoč psihiatra ali psihoterapevta, česar tožnica glede na dostopno dokumentacijo ni bila deležna.
³ Tožnica ni bila zaslišana, saj na prvi narok ni pristopila (kot razlog neudeležbe je navedla zdravstveni razlog).
⁴ Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo ni bilo razvidno, da bi tožnica na podano izvedovanje imela še dodatne pripombe.