109. člen ZPIZ-2

Za razsojo je ključno, da je tožnica poleg svoje že priznane pravice do starostne pokojnine, upravičena še do dela vdovske pokojnine. Gre torej za vdovsko pokojnino (oziroma njen del). V tem primeru je ključno, od kdaj dalje se izplačuje vdovska pokojnina (oziroma njen del). V tej zadevi se tožnici del vdovske pokojnine izplačuje od prvega dne po smrti zavarovanca.

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1). Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče z

Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22.

Postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine je uveden šele, ko zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca ali takšno zahtevo poda ustno na zapisnik pri enoti zavoda. Na noben drug način, kaj šele z zatrjevano "zglasitvijo" pri tožencu zaradi dostave listin, formalno pravno ni mogoče sprožiti začetka postopka za uveljavitev pravice. Pritožničino drugačno stališče je zmotno in pravno povsem nesprejemljivo.

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.

Ravnanje zaposlenih delavcev tožene stranke mora biti takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje zaposlenih delavec pri toženi stranki šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, torej da bi brez utemeljenih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker v sporni zadevi toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, s tem tudi ni izpolnjen en od kumulativno predpisanih pogojev za ugotovitev odškodninske obveznosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja je, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnin, med katerimi želi izbirati. ZPIZ-2 ne določa, da ni možna izbira med starostno in invalidsko pokojnino, če so ob izbiri izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do obeh pokojnin. ZPIZ-2 v 109. členu sicer res govori o zavarovancu kot aktivno legitimirani osebi za opravo izbire med dvema ali več pokojninami, vendar ni najti razumnega razloga, da možnosti izbire ob enakih pogojih kot zavarovanci ne bi imeli tudi uživalci pokojnin (odločba US Up-1419/08). Bistveno za uveljavljanje pravice do izbire med pokojninami po prvem odstavku 109. člena ZPIZ-2 je, da so na dan izbire izpolnjeni pogoji za pridobitev (vsaj) dveh pokojnin.

Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo pridobi po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

Tudi v primeru, ko gre za izbiro med starostno pokojnino in pa invalidsko pokojnino ne more biti odločilno vprašanje, ali to izbiro uveljavlja zavarovanec ali pa uživalec pravice. V praksi namreč lahko pride do situacije, da se šele naknadno ugotovi, da so bili že v času, ko je bila priznana pravica do starostne pokojnine izpolnjeni tudi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V takem primeru pa je potrebno tudi uživalcu pokojnine omogočiti izbiro med temi pokojninami, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve enakosti pred zakonom.

Tožnica ob smrti pokojnega zavarovanca ni dopolnila 53 let, da bi lahko pravico do vdovske pokojnine obdržala trajno, prav tako ni dopolnila 48 let, da bi lahko pridobila tako imenovano čakalno pravico in bi vdovsko pokojnino uveljavila, ko bi dopolnila zahtevanih 53 let. Tožnica je ob smrti pokojnega zavarovanca začela skupaj z otrokom prejemati družinsko pokojnino, ki jo je prejemala do odpada zadnjega družinskega člana, to je do 31. 8. 2009. Na ta dan pa je dopolnila starost 46 let in 7 mesecev, tako da ne izpolnjuje pogoje, določene v 110. členu ZPIZ-1.

Tožničina starost in dopolnjena pokojninska doba pomenita, da ob invalidski upokojitvi, niti v času odločanja o zahtevi v predmetnem predsodnem postopku, niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine.

V primeru tožnice je izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po določbah 52. in 53. člena ZPIZ-2. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to ali je tožnica v obravnavanem obdobju poleg sorazmernega dela starostne pokojnine upravičena tudi do dela vdovske pokojnine glede na reaktivacijo tožnice. Pritožbeno sodišče je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ima tožnica še vedno priznano starostno pokojnino in da ima v tem primeru, glede na tretji odstavek 61. člena ZPIZ-2, še nadalje tudi pravico do dela vdovske pokojnine. Zakon izrecno ne določa, da bi v primeru kot je podan v sporni zadevi, upravičenec izgubil pravico do dela vdovske pokojnine. Zakonska določba je jasna in v tem primeru ne potrebuje dodatne interpretacije.

Pogoji za pridobitev pravic praviloma ne sovpadajo, saj niso izpolnjeni istočasno. Šele, ko zavarovanec izpolni pogoje za dve ali več pokojnin, lahko izbira med njimi. Tožniku je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 4. 11. 2013, pravica do starostne pokojnine pa od 27. 7. 2016. Šele tedaj so se stekli pogoji za uveljavitev pravice do izbire med pokojninami, določeni v prvem odstavku 109. člena ZPIZ-2.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.

Tožnik ni sočasno izpolnjeval pogojev za invalidsko, starostno oziroma predčasno pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti in se uporabi prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavarovanec ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja pravico, da uživa le eno od njih po lastni izbiri. Kako se bo tožnik odločil, bo verjetno odvisno, ko mu bo znana višina ene in druge pokojnine.

Tožena stranka je pravilno odločila, da se tožnici vdovska pokojnina začne izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, torej od 1. 11. 2014 dalje, saj je vlogo za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine vložila 15. 10. 2014. Posledično je bilo ustavljeno izplačevanje njene starostne pokojnine z 31. 10. 2014. ZPIZ-2 namreč v prvem odstavku 109. člena določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ta zakon določa drugače. Pravica do izbrane pokojnine pripada zavarovancu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve (tretji odstavek 109. člena). Tožnica je bila tako do 31. 10. 2014 upravičena do izplačevanja njene starostne pokojnine, od 1. 11. 2014 dalje pa se ji izplačuje vdovska pokojnina.

Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.

Tožniku je bila zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji, že upoštevana pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini. Zahtevek za preračun starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bil pravnomočno zavrnjen, ker tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnil pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato se pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje in ostane obveznost Bosne in Hercegovine. Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine je zato neutemeljen.