UPRS Sodba I U 1328/2015-6

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-233/2010/30 z dne 13. 8. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki ima od dne 20. 6. 2012 dalje priznan status begunca v Republiki Sloveniji, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za dva svoja družinska člana, in sicer za očeta A.A. in mamo B.B., oba državljana Islamske republike Iran.

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 10. 2. 2015 vložil prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinska člana begunca na podlagi 47.a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), in sicer za svojo mamo in očeta, ki ju je naknadno po pozivu tožene stranke dopolnil s predložitvijo prevodov dokumentacije v slovenski jezik. Prošnjo je tožnik naknadno še dodatno dopolnil s predložitvijo dodatnih listin in zdravstvene dokumentacije, skupaj s slovenskimi prevodi. Tožena stranka navaja, da je skladno z določili 9. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) tožnika z dopisom z dne 8. 6. 2015 seznanila s svojimi ugotovitvami v postopku in možnostjo, da se v danem roku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za izdajo odločbe pomembne.

3V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika, ki jih je pisno vložil v danem roku po svojem pooblaščencu in posebej izpostavil, da so v tem primeru posebne okoliščine v smislu 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2, ki govorijo v prid združitvi njegove družine v Sloveniji in so znane pristojnemu organu že iz azilnega postopka, predvsem ker je tožnikov oče hudo bolan; dodaten stres, ki mu ga povzroča nadlegovanje policije zaradi tožnikovega bega iz države, pa njegovo zdravstveno stanje še poslabšuje tako, da razlog za prošnjo ni ekonomske narave, saj imata tožnikova starša dovolj sredstev za preživljanje, ampak tožnikova želja, da bi očetu v skrbi za njegovo zdravje omogočil življenje brez strahu pred policijskim nadlegovanjem, oziroma želja obeh sinov, ki živita v Republiki Sloveniji s priznanim statusom begunca, in njunih staršev v Iranu, da bi jim bilo upoštevajoč očetovo hudo bolezen omogočeno neovirano skupno družinsko in zasebno življenje v Sloveniji, skladno s širšim razumevanjem pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kot med drugim izhaja iz novejših sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na primer v zadevi Kurić proti Sloveniji, ki te pravice ne omejuje samo na družinsko življenje v ožjem smislu. Dodatno je še poudaril, da glede na zadostna materialna sredstva bivanje njegovih staršev v Sloveniji za državo ne bo pomenilo nikakršne finančne obremenitve, kar utemeljuje njegovo pričakovanje, da bo navedeni humanitarni razlog, ob odsotnosti finančnih obveznosti za Slovenijo, upoštevan kot "posebne okoliščine, ki govorijo v prid združitvi družine v Sloveniji". Na podlagi obsežne dokumentacije, ki ji jo je tožnik predložil dne 30. 6. 2015 in se nanaša na zdravstveno stanje tožnikovega očeta, njegovo zaprosilo za upokojitev v podjetju C. ter pojasnilo o dolžini trajanja njegove zaposlitve v omenjenem podjetju, ter po vpogledu uradnih evidenc in celotne spisovne dokumentacije tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku priznan status begunca v Republiki Sloveniji z odločbo z dne 15. 6. 2012, ki je postala pravnomočna 5. 7. 2012; nadalje še ugotavlja, da je tožnik že v svoji prošnji za mednarodno zaščito z dne 25. 10. 2010 navedel kot očeta in mamo obe imenovani osebi, fotokopiji njunih rojstnih knjižic, ki vsebujeta tudi fotografiji, pa sta bili predloženi že dne 9. 5. 2011 med tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Tožena stranka po primerjavi tedaj predloženih fotokopij rojstnih knjižic obeh imenovanih oseb s knjižicama, ki sta bili priloženi k tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca, ugotavlja, da gre za isti osebi, ki imata v rojstnih knjižicah naveden isti dan poroke in tri otroke z imeni C.C., roj. ... 9. 1983, Č.Č., roj. ... 9. 1987, in D.D., roj. ... 11. 1989. Nadalje na podlagi podatkov v predloženih listinah ugotavlja, da tožnikov oče prejema osebni dohodek, ki se mu izplačuje na račun pri Banki E. Tako je prejel dohodke, ki so v mesecih oktober/november 2014 znašali 28,382,663 rialov (preračunano 878,89 EUR), november/december 2014 pa 28,882,054 rialov (894,35 EUR), za mesec december 2014 pa so znašali 39,220,283 rialov (1.214,49 EUR). Iz potrdila Banke E. z dne 25. 1. 2015 izhaja, da ima tožnikov oče pri navedeni banki od 26. 2. 2001 odprt račun, na katerem ima na dan 25. 1. 2015 stanje 48,518,732 rialov (1.502,42 EUR). Glede tožnikove mame pa ugotavlja, da je po poklicu gospodinja ter ima na bančnem računu znesek v višini 640,000,000 rialov (19.181,10 EUR), h kateremu se mesečno obračunajo obresti v višini 13,330,000 rialov (412,77 EUR). Višina povprečne plače v Iranu, ki glede na splošno dostopne informacije znaša 500 USD mesečno oziroma 14,414,500 rialov, je po ugotovitvah tožene stranke tako bistveno nižja od mesečnih prejemkov tožnikovega očeta.

4Po presoji tožene stranke tožnikova starša ne sodita med družinske člane, kot jih opredeljuje 2. odstavek 47.a člena ZTuj, glede na to, da imata tožnikova starša zadostna sredstva za preživljanje, tako da na strani tožnika ne obstaja dolžnost preživljanja staršev, posledično pa tožnikova starša ne sodita v kategorijo oseb, ki se na podlagi 4. alineje 2. odstavka 47.a člena ZTuj štejejo za družinske člane begunca. Ker je tožnik svoji prošnji izrecno utemeljeval na podlagi določbe 4. odstavka 47.a člena ZTuj, po katerem lahko pristojni organ izjemoma za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika begunca, če posebne okoliščine govorijo v prid združitve družine v Republiki Sloveniji, pa tožena stranka izpostavlja za razumevanje navedene določbe odločilno stališče Ustavnega sodišča, izraženo v odločbi št. U-I-309/2013 Up-981/13-20 z dne 14. 1. 2015, še zlasti v 17. in 20. točki obrazložitve, ter na prav tako relevantno stališče Upravnega sodišča v sodbi št. I U 362/2015 z dne 15. 4. 2015, izraženo zlasti v 29. točki obrazložitve.

5Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da citirana določba 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2 v izjemnih okoliščinah širi krog že določenih družinskih članov begunca iz 2. odstavka 47.a člena ZTuj-2 tudi na druge sorodnike begunca, in sicer na tiste, ki niso določeni v 2. odstavku 47.a člena ZTuj-2, kar po mnenju tožene stranke nadalje pomeni, da oče in mama tožnika ne sodita v skupino drugih sorodnikov, ki bi bili ob morebitno ugotovljenih posebnih okoliščinah lahko opredeljeni kot družinski člani. Tožena stranka sicer ne dvomi, da sta obe imenovani osebi tožnikova starša, a poudarja, da je s tem izpolnjen le eden od pogojev za nadaljnje ugotavljanje upravičenosti do izdaje zaprošenega dovoljenja. Pač pa po presoji tožene stranke v konkretnem primeru ni izpolnjen drugi pogoj, ki mora biti prav tako izpolnjen, ko je vlagatelj polnoletna s priznanim statusom begunca, in sicer, da s strani vlagatelja obstaja dolžnost preživljanja staršev, ob predpostavki, da se sami ne morejo preživljati in da v državi iz katere prihaja vlagatelj, obstaja zakonska dolžnost preživljanja staršev. V konkretnem primeru tožena stranka ugotavlja, da imata tožnikova starša zadostna sredstva za preživljanje, saj ima lastna sredstva za preživljanje v zadostni višini tako tožnikov oče, kot tudi tožnikova mama, saj za njeno preživljanje skrbi tožnikov oče, ki ima zagotovljene redne prihodke, poleg tega pa ima tudi sama tožnikova mama zagotovljena lastna sredstva za preživljanje, pri čemer tožena stranka poudarja, da ne more spregledati niti dejstva, da v Iranu, kjer živita tožnikova starša, poleg tega živi tudi njun tretji sin oziroma tožnikov brat. Kar pa zadeva navedeno bolezen starša, ki jo je v konkretnem primeru izpostavil tožnik, za kar je predložil zdravstveno dokumentacijo, po stališču tožene stranke to ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štela za družinskega člana, glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47.a člena ZTuj-2, zlasti ob dejstvu, da ima po podatkih v predloženih listinah tožnikov oče omogočen dostop do zdravstvene oskrbe v Iranu, kjer skupaj z njim živi njegova žena oziroma tožnikova mama, zato je zavrnila tožnikovo prošnjo za združitev družine.

6Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik se ne strinja s toženkino razlago določil 47. in 47.a člena ZTuj-2 v izpodbijani odločbi, češ da je restriktivna in diskriminatorna do tujcev s statusom begunca po določilih Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) v primerjavi z vsemi drugimi tujci glede na določilo 4. odstavka 47. člena ZTuj-2, zaradi česar meni, da gre posledično tudi za kršitev pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita tudi zaradi bistvene kršitve pravil postopka, češ da v obrazložitvi tožena stranka ni zavzela stališča do glavnega pravnega argumenta tožnika o tem, kakšna je pravilna in zakonita interpretacija določb 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2. Za bistveno kršitev pravil postopka gre tudi zato, ker je v izpodbijani odločbi v celoti izostala obrazložitev tožene stranke v zvezi z navedbami tožnika v njegovi vlogi z dne 25. 6. 2015, tožena stranka pa v izpodbijani odločbi do njegovih argumentov v zvezi z bistvenim vprašanjem konkretnega primera ni zavzela nikakršnega stališča. Glede razlage določil 47. oziroma 47.a člena ZTuj-2 - kadar gre za starše tujca s priznanim statusom begunca, po mnenju tožnika razlage tožene stranke v konkretnem primeru ne podpira niti jezikovna interpretacija citiranih zakonskih določb 47. in 47a. člena ZTuj-2. Tudi logična in korektna interpretacija 20. točke izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, po mnenju tožnika pripelje do zaključka glede razlage nedoločnega pravnega pojma posebnih okoliščin, ki govori v prid, ne pa proti združitvi tožnikove družine v Republiki Sloveniji, pri čemer je Ustavno sodišče primeroma izpostavilo specifične dejanske okoliščine, kot so na primer življenje v skupnem gospodinjstvu, pristne družinske vezi, čustvene, finančne ali kakšne druge soodvisnosti v bistvenem podobne primarni družini, pri katerih gre za temeljne funkcije fizične skrbi, varstva, zaščite in čustvene podpore, ki se zagotavlja v okviru tako imenovane primarne družine. Po mnenju tožnika se tožena stranka z napačno interpretacijo sicer nesporne zakonske določbe izmika svoji zakonski dolžnosti, da diskrecijsko odloči o tem, ali v konkretnem primeru posebne okoliščine govorijo v prid združitve družine v Republiki Sloveniji ali ne. Toženi stranki tožnik očita napačno sklicevanje na 29. točko sodbe št. I U 362/2015, češ da se sklicuje na stališče sodišča v izpostavljeni sodbi, ki jasno govori proti njeni interpretaciji in ne v njen prid. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podrejeno pa, v kolikor ne bi sledilo interpretaciji tožnika, da sproži postopek za oceno ustavnosti 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2, oziroma, da ustrezno utemelji skladno z zahtevami iz 22. člena Ustave glede obrazloženosti sodne odločbe, če meni, da tako razumljena zakonska določba 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2 (in po koneksiteti še 4. odstavka 47. člena ZTuj-2) po stališču sodišča ne bi bila protiustavna oziroma neskladna z 2., 14., 22. in 53. členom Ustave ter 8. in 14. členom EKČP.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ker meni, da je pravno pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena zavrnilna odločitev tožene stranke o prošnji tožnika za izdajo dovoljenj njegovim staršem za stalno prebivanje za družinska člana tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji, ki temelji na uporabi določil 2. in 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitvi, da tožnikova starša razpolagata z rednimi mesečnimi prihodki v ugotovljeni višini, ki bistveno presega povprečno mesečno plačo v njuni izvorni državi, Islamski republiki Iran.

10V konkretnem primeru med strankama ni sporno dejansko stanje, pač pa za tožnika ostaja sporno vprašanje pravilnosti razlage določil 2. in 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2, z razlogi, ki jih je v tem primeru uporabila tožena stranka, sklicujoč se na stališča Ustavnega in Upravnega stališča v citiranih sodnih odločbah, ki jih je nepravilno interpretirala, posledično pa kršila tožnikovo pravico do združevanja družine in do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, v primerjavi z drugimi tujci, ki za razliko od tožnika nimajo priznanega statusa begunca.

11Zakonodajalec je z določili 47. člena ZTuj-2 uredil združitev družine tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja (za stalno ali začasno) prebivanje in opredelil pravico do celovitosti družine tujca, medtem ko je s poznejšim noveliranjem zakonskega besedila z določili 47a. člena ZTuj-2 pozneje na specialen način uredil združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji, za kar gre v obravnavanem primeru.

12Tako je zakonodajalec z določili 1. do 5. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj-2 podrobneje opredelil kategorije oseb, ki se že po samem zakonu (ex lege) štejejo za družinske člane begunca, med katerimi so med drugim v 4. alineji izrecno navedeni tudi starši begunca, če jih je le-ta po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati (pri čemer mora biti kumulativno izpolnjen tudi primarni pogoj za uveljavljanje pravice do združitve družine oziroma za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskemu članu begunca, ki je predpisan z določilom 1. odstavka 47a. člena ZTuj-2, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo).

13Na podlagi 4. odstavka 47a. člena pa lahko pristojni organ izjemoma za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika begunca, če v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji govorijo posebne okoliščine, ki jih zakonodajalec primeroma našteva v nadaljevanju, in sicer so posebne okoliščine podane, kadar obstoji življenjska skupnost med drugimi sorodniki, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost.

14Na podlagi uporabe že zgolj jezikovne metode razlage zakonskega teksta sodišče ob primerjavi besedila določil 2. odstavka in 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2 ugotavlja, da je najožji krog družinskih članov zakonsko (ex lege) definiran s taksativno določenimi kategorijami sorodnikov, ki jih je že zakonodajalec štel za družinske člane begunca z določili 1. do 5. alineji 2. odstavka 47a. člena ZTuj-2 pri odločanju o pravici begunca do združevanja družine (ius cogens). Širši sorodstveni krog od navedenega najožjega sorodstvenega iz 2. odstavka 47a. člena ZTuj-2 pa je zakonodajalec opredelil z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2, na podlagi katerega pristojni organ lahko izjemoma šteje za družinskega člana tudi drugega sorodnika begunca ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki jih v nadaljevanju našteva zgolj primeroma.

15Sodišče se ob dodatni uporabi teleološke (po namenu), poleg jezikovne, metode razlage pravnih norm sicer strinja s stališčem tožene stranke, da se tožnikova starša ne uvrščata med družinske člane, kot jih opredeljuje 4. alineja 2. odstavka 47.a člena ZTuj-2 (glede na nesporno dejstvo, da imata njegova starša zadostna sredstva za preživljanje, tako da v konkretnem primeru tožnika ne bremeni dolžnost preživljanja staršev).

16Ne more pa sodišče slediti zaključku tožene stranke, da ju temu posledično (glede na nesporno dejstvo, da imata njegova starša zadostna sredstva za preživljanje, tako da v konkretnem primeru tožnika ne bremeni dolžnost preživljanja staršev) ni mogoče uvrstiti v posebej zakonsko opredeljeno kategorijo sorodstvenega kroga oseb iz 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2, saj takšen zaključek nasprotuje ne le elementarnim pravilom logike, pač pa tudi namenu zakonodajalca, ki je prav zato, da se lahko beguncu omogoči združevanje družine tudi z družinskimi člani, ki niso taksativno našteti v 2. odstavku 47a. člena ZTuj-2, primeroma določil širši krog družinskih članov z določilom 4. odstavka 47a. člena ZTuj-2, še dodatno poleg najožjega sorodstvenega kroga družinskih članov iz 1. do 5. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj-2, na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi.

17Prav tako je po presoji sodišča utemeljen tudi tožbeni očitek o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem tožene stranke, da "bolezen starša kot taka pa glede na določbo 4. alineje 2. odstavka 47a. člena ZTuj ni okoliščina, zaradi katere bi se starša polnoletnega begunca v Republiki Sloveniji štelo za družinskega člana" pri uveljavljanju njegove zakonske pravice do združitve družine, saj svojih razlogov v prid navedeni trditvi tožena stranka ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

18Po povedanem je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijane odločbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred sprejemom ponovne odločitve v obravnavani sporni zadevi, dodatno ob upoštevanju 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), preveriti tudi stanje upravnega postopka v zvezi s prošnjama za priznanje mednarodne zaščite tožnikovima staršema, kajti sodišče po vpogledu podatkov sodnega vpisnika tožb ugotavlja, da je doslej že dvakrat odločalo o tožbah tožnikovih staršev zoper izdani zavrnilni odločbi glede njunih prošenj za mednarodno zaščito, in je sprva ugodilo njuni skupni tožbi s pravnomočno sodbo št. I U 1003/2016 z dne 31. 8. 2016 in zatem ponovno s sodbo št. I U 1675/2016 z dne 25. 1. 2017.