VSM Sodba I Cp 304/2023

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej točka I izreka glasi:

"I. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen."

III. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do višine 70 % (točka I izreka) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo (točka II izreka).

2Zoper točko I izreka vmesne sodbe sodišča prve stopnje vlagata pritožbo obe pravdni stranki, iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija odločitev sodišča o obstoju svojega 30 % soprispevka k nastali nezgodi. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je podan tožnikov 30 % soprispevek iz razlogov, ki jih tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tekom postopka sploh ni zatrjevala. Sodišču očita kršitev načela dispozitivnosti, ker je ugotavljalo pravno relevantna dejstva po uradni dolžnosti in na ta način napačno ugotovilo dejansko stanje. Odločitev o obstoju tožnikovega soprispevka ni obrazložena, zaključki so nejasni sami s seboj v nasprotju ter nasprotju s vsebino listinske dokumentacije (bistvena kršitev po 14. in 15. točki 339. člena ZPP), sodišče pa je z zaključki o obstoju tožnikovega soprispevka preseglo trditveno podlago toženke. Toženka ni trdila, da je bil tožnik pred odhodom seznanjen z vrsto tovora, ki ga je šel nalagati, da bi posledično moral predvideti, da se lahko ureže na pločevini, zaradi česar bi si moral sam priskrbeti zaščitne rokavice. Sodišče je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP, vmesna sodba pa glede soprispevka predstavlja nedovoljeno sodbo presenečenja. Sodišče glede dejstev, na katerih je zaključilo o obstoju soprispevka, ni izvajalo dokaznega postopka in se tožnik do teh zaključkov tudi ni imel možnost izreči. Sodišče je glede soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo, saj noben zakonski ali podzakonski predpis ne nalaga delavcu, da si mora sam priskrbeti zaščitno delovno opremo. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve z ugotovitvijo, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženka v pritožbi navaja, da je tožnik pri podpisu pogodbe o delu prejel tudi osebno varovalno opremo, kar pomeni, da je prejel tudi usnjene zaščitne rokavice. Da osnovna zaščitna oprema vsebuje tudi rokavice, je namreč splošno znano. Tožnik na zaslišanju ni navedel, da ni prejel normalnih usnjenih zaščitnih rokavic, ampak je navajal, da bi moral prejeti posebne kovinske rokavice, ki v prevozništvu niso predpisane. Tožnik je imel na razpolago zaščitne rokavice, od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo zaščitna sredstva uporabil in kako bo previden. Zavarovanec toženke ne more kontrolirati svojega delavca in na daljavo preverjati, ali se drži pravil dela, upošteva oceno tveganja ter ali uporablja predvidena zaščitna sredstva. Toženka odgovornosti njenega zavarovanca ne vidi, saj ni ničesar naredil ali opustil in je tožniku zagotovil normalne zaščitne rokavice, ki jih tožnik očitno ni uporabil. V nobenem primeru tako njen zavarovanec ne more biti odgovoren v višini 70 %, saj na delo tožnika, ki je na kraju samem o vsem odločal sam, ni imel nobenega vpliva. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločitve z ugotovitvijo, da zahtevek po temelju ni utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožnik v odgovoru na tožbo toženke zavrača pritožbene očitke ter vztraja pri svoji pritožbi.

6Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

7Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih, niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela dispozitivnosti)¹. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek pritožbe glede te kršitve izhaja iz tožnikovega razumevanja oziroma presojanja dejstev pomembnih za odločitev, ki ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in niso med seboj v nasprotju ter omogočajo njen preizkus. Tudi očitek tožnika, da gre v delu, ko je sodišče ugotovilo njegov 30 % soprispevek, za sodbo presenečenja, ne drži. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic². Pritožbeni preizkus je sicer pokazal, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem soprispevku glede podanega trditvenega in dokaznega bremena toženke napačno uporabilo materialno pravo, o čemer bo vse pojasnjeno v nadaljevanju.

9Sodišče druge stopnje v zadevi odloča drugič. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom II Ips 69/2022 z dne 5. 4. 2023 reviziji tožnika ugodilo in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 72/2022 z dne 29. 3. 2022 v zvezi z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III P 457/2019 z dne 27. 10. 2021 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

10V obravnavani zadevi je predmet odločanja tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel dne 4. 7. 2016, ko je s trakovi pritrjeval na tovornjak naloženo pločevino za avtomobilsko industrijo in si pri tem porezal roko oziroma prst desne roke.

11Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot voznik moral po nakladanju tovor zavarovati, pri čemer je uporabljal trakove, ki jih je imel na razpolago, ni pa uporabljal zaščitnih rokavic. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil zavarovanec toženke kot delodajalec dolžan zagotoviti tožniku zaščitne rokavice (kar je v skladu z določbama 5. in 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1). Med njima pa je bilo sporno, ali je zavarovanec toženke tožniku zaščitne rokavice zagotovil. Iz pritožbe toženke izhaja, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, med katero sodijo tudi usnjene zaščitne rokavice, saj je "to splošno znano", tožnik pa v pritožbi ponavlja tekom postopka podane navedbe, da mu zavarovanec toženke zaščitnih rokavic ni dal.

12Na podlagi napotkov VSRS, zapisanih v točki 18 sklepa z dne 5. 4. 2023, je sodišče druge stopnje najprej presojalo, ali je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel s svojimi trditvami in izvedenskim mnenjem prevaliti procesno dokazno breme na toženko, toženka pa ni uspela dokazati, da je delodajalec tožniku izročil zaščitne rokavice.

13Iz tožnikovih navedb izhaja, da mu zavarovanec toženke ni izročil zaščitnih rokavic³, ki jih posledično tudi ni mogel uporabiti. Pri tem je tožnik kot primer zaščitnih rokavic omenjal tudi kovinske protivrezne rokavice, vendar iz njegovih trditev ni mogoče povzeti, da je zavarovancu toženke očital, da mu ni izročil (zgolj) kovinskih protivreznih rokavic, na kar nakazuje pritožba toženke, ko navaja, da je tožnik "s tem na nek način pritrjeval navedbam toženke, da je imel na voljo vsa osebna zaščitna sredstva, torej tudi usnjene zaščitne rokavice, kovinskih rokavic pa pri tem delu tako ali tako ni mogoče uporabiti".

14Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.

15Upoštevaje izvedene dokaze, navedbe strank ter ugotovitve iz izvedenskega mnenja, da so zaščitne rokavice obvezna varovalna oprema in da je neposreden vzrok za nastanek škode v konkretnem primeru neuporaba zaščitnih rokavic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec toženke ni poskrbel za zaščitno varovalno opremo (vsaj zaščitnih rokavic) in s tem popolnoma zanemaril nadzor nad opravljanjem dela tožnika ter opustil nadzor nad stanjem delovne zaščitne opreme, nadalje pa tudi ni izkazal, da bi izdelal izjavo o varnosti z oceno tveganja, niti tožnika ni poslal na zdravniški pregled. Sodišče druge stopnje takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje, saj ugotovljene opustitve predstavljajo protipravno ravnanje zavarovanca toženke. Do nesreče je prišlo zaradi pomanjkljive varnostne opreme. Zaščitne rokavice bi namreč preprečile ureznino na pločevini, kot je nastala v konkretnem primeru.

16Čeprav iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, da je tožnik opravljal „popolnoma vsakdanje opravilo voznika tovornega vozila, na ustaljen način, da ni šlo za kakšno posebno opravilo, ki bi odstopalo od značilnih opravil na takšnem delovnem mestu“, je zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca toženke tožniku nastala škoda, med protipravnim ravnanjem in škodo pa obstaja vzročna zveza, toženka pa ni dokazala, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, kar pomeni, da so izpolnjene vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti v skladu z določbo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

17Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, ki v ravnanju svojega zavarovanca ne vidi protipravnosti in neuspešno zatrjuje, da "njen zavarovanec ni ničesar naredil ali opustil in je tožniku zagotovil normalne zaščitne rokavice, ki jih tožnik očitno ni uporabil". Kot je že bilo povedano, na podlagi rezultatov dokaznega postopka takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj je bilo ugotovljenih več opustitev, ki predstavljajo protipravno ravnanje zavarovanca toženke, le-ta pa svojih pavšalnih navedb o izročitvi zaščitne opreme, ki vsebuje tudi usnjene zaščitne rokavice, ni izkazala in se neuspešno sklicuje na to, da njen zavarovanec "ni imel nobenega vpliva na delo tožnika, ki je na kraju samem o vsem odločal sam". Če bi izkazala, da je njen zavarovanec tožniku izročil zaščitne rokavice in jih le-ta nato ne bi uporabil, bi bile dejanske okoliščine popolnoma drugačne od okoliščin konkretnega primera, ko toženka ni izkazala, da bi bile tožniku zaščitne rokavice izročene.

18V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami tožnika, ki se nanašajo na soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Tožnik namreč meni, da s svojim ravnanjem v ničemer ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka oziroma, da toženka ni izkazala, da je soprispeval k nastanku škodnega dogodka, saj ni podala ustreznih trditev in predložila dokazov zanje.

19Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno nižje odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ampak mora ravnanje imeti znake neskrbnega ravnanja. Dolžnost zaposlenega, da tudi sam prispeva k varnemu delu, je treba razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in razpoložljivih varnostnih ukrepov.

20Kot izhaja iz navodil VSRS, se je sodišče druge stopnje po tem, ko je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vprašanje (ne)izročitve zaščitnih rokavic, ukvarjalo še z vprašanjem, ali je bilo pri odločanju o tožnikovem soprispevku zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen s tem, da bo prevažal tovor z ostrimi robovi in bo za njegovo zavarovanje potreboval zaščitne rokavice.

21Pritrditi je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje glede soprispevka zmotno uporabilo materialno pravo in na podlagi dejanskih ugotovitev v postopku, zgolj na podlagi tožnikove izpovedbe, zmotno sklepalo, da "je bil tožnik seznanjen s tem, da bo prevažal tovor z ostrimi robovi" ter ob pomanjkanju navedb v tej smeri zmotno zaključilo, da "bi moral predvidevati, da bo za zavarovanje tovora potreboval zaščitne rokavice, ki bi si jih lahko, ker jih ni dobil od delodajalca, priskrbel sam, upoštevaje, da ne gre za velik strošek".

22Niti iz navedb tožnika, niti iz navedb toženke namreč ne izhaja, da je bil tožnik s strani delodajalca vnaprej seznanjen s tem, da bo prevažal tovor z ostrimi robovi. Trditveno in dokazno breme, ki se nanaša na vprašanje soprispevka, je v konkretnem primeru namreč bilo na toženki, saj mora stranka, ki uveljavlja soprispevek oškodovanca, izkazati dejstva, ki podpirajo njeno trditev in predložiti ustrezne dokaze. Toženka se je tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na to, da tožnik sam v celoti odgovarja za nastalo škodo, saj odgovornost njenega zavarovanca ni podana, ker "je slednji tožniku zagotovil zaščitne rokavice, ki jih tožnik očitno ni uporabil, vendar zaradi narave dela delodajalec na tožnika in na njegov način dela sploh ni imel vpliva". Toženka je uveljavljala vsaj 70% soprispevek tožnika, ker meni, da je do nesreče prišlo le zaradi nepazljivosti in neprevidnosti tožnika, saj je pritrjevanje tovora"enostavno opravilo, ki ne zahteva posebnega znanja in izkušenj". Toženka meni, da je tožnik na kraju samem o vsem odločal sam, sam je organiziral delo, način dela in intenziteto ter bi moral sam paziti na to, kako bo zaščitil tovor.

23Glede na gornje ugotovitve v zvezi z očitki zavarovancu toženke je ugotoviti, da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode. Drži, da je od povprečno skrbnega in izkušenega voznika, "ki je opravil izobraževanja za zavarovanje tovora", pričakovati, da bo pri svojem delu morebiti moral uporabiti tudi zaščitne rokavice. Kljub temu pa glede na dejanske ugotovitve v postopku, da delodajalec tožniku ni izročil zaščitnih rokavic, ob ugotovitvi, da toženka ni izkazala, da bi delodajalec tožnika pred prevozom seznanil s tem, kakšno vrsto tovora bo prevažal, tožniku zato ni mogoče očitati, da bi "moral predvidevati, da bo potreboval zaščitne rokavice, ker se bo lahko vrezal na ostrih robovih pločevine", zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje o 30% soprispevku tožnika materialnopravno zmoten. Toženka namreč tekom postopka ni izkazala, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, čeprav je bilo dokazno breme na njej.

24Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je glede na dejanske ugotovitve v postopku in pravilno uporabo materialnega prava zaključilo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (5. alineja 358. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo toženke pa je zavrnilo (353. člen ZPP).

25Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

¹ Pritožba očita, da „sodba glede obstoja tožnikovega soprispevka k nastali nezgodi ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaključki sodbe pa so v tem delu sami s seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisnikom o zaslišanju stranke.“
² Iz sodbe VSRS Sodba II Ips 75/2016.
³ Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da mu zavarovanec toženke ni izročil nobenih zaščitnih rokavic, torej niti navadnih usnjenih delovnih rokavic.