6. člen ZVZD-1

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).

Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga. Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu.

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „delavec v proizvodnji na vzmetnem oddelku“, se je poškodoval na delu, ko ga je električar, ki je odpravljal napako na postroju, pozval, naj z zagonom postroja preveri, ali je napaka odpravljena. Pri tem pa je robotska roka, ki je po zagonu postroja naredila dve delovni operaciji in obmirovala, ob vstopu tožnika v območje gibanja zaznala tožnikovo gibanje, naredila gib in tožnika udarila v predel glave. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da postroj ne predstavlja nevarne stvari, oziroma da delo na njem ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker je bil postroj zaščiten s kovinsko ograjo in varovan z dvema varnostnima mehanizmoma, ki sta ob upoštevanju splošnih pravil za varno delo delavcem preprečevala neposreden dostop v območje delovanja postroja ter stik z robotsko roko kot nevarnim delom stroja. Ravno dejstvo, da je proizvajalec predvidel varnostni ukrep ločevanja nevarnega delovnega območja postroja z ograjeno celico, ki preprečuje vstop nepooblaščenim osebam med njegovim obratovanjem, potrjuje stališče, da je postroj nevarna stvar, delo na njem pa dejavnost s povečano škodno nevarnostjo za okolico. Zato je pod

Tožnica (čistilka) se je poškodovala pri čiščenju televizorjev. Tožnica očita prvo toženi stranki, da ji ni zagotovila varnega opravljanja dela. Razen pavšalnih očitkov, da televizor ni bil ustrezno pritrjen, ni zatrjevala ničesar drugega. To pa za zaključek o protipravnem ravnanju prvo tožene stranke ne zadostuje. Tožnica je bila usposobljena za svoje delo, za opravljanje svojega dela je imela zagotovljene pogoje, pri čemer bi morala poskrbeti tudi za lastno varnost ter pravilno izvedbo konkretnega dela. Zato prvo tožena stranka (tožničin delodajalec) ne more biti odgovorna za nastalo škodo tožnici.