36. člen ZVZD-1

Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sklenila delovno razmerje z njeno zavarovanko brez predpisanega predhodnega preventivnega zdravstvenega pregleda, ni pa podala konkretnih navedb, iz katerih bi izhajalo, da delavka zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje del in nalog konkretnega delovnega mesta, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka torej svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Iz varstvenega namena norm, ki zapovedujejo napotitev delavca na preventivni zdravstveni pregled izhaja, da je namen zakonodajnega urejanja v prvi vrsti v varovanju delavčevega zdravja. Tožeča stranka je v spis predložila strokovno mnenje imenovanega zdravnika, da zavarovanka ob nastopu delovnega razmerja ni bila zmožna za delovne naloge, navedene v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa ta dokaz za odločitev o zadevi ni relevanten, saj imenovani zdravnik ni opravil zdravniškega pregleda, kar je pogoj za zahtevek po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ. Razlogov za začasno zadržanost od dela zaradi bolezni ni mogoče enačiti z zavarovančevo zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela, ki je predmet pogodbe o delu.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo z ukrepom testiranja poseženo v ustavno prepoved prisilnega zdravljenja, ki je zagotovljena v okviru pravice do zdravstvenega varstva z 51. člena URS. Ne glede na to, da je treba po stališču Ustavnega sodišča RS izraz zdravljenje iz 51. člena URS razumeti široko, ukrep testiranja, ki se opravi z odvzemom brisa iz grla oziroma nosu, ne predstavlja niti kurativnega niti preventivnega zdravstvenega ukrepa. Čeprav stranska intervenientka ni delodajalec tožnice, je treba pri odločitvi o njenih stroških postopka izhajati iz enakih pravil, kot veljajo za toženo stranko, na strani katere nastopa. Ker ta spor predstavlja spor o prenehanju delovnega razmerja in tožena stranka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, velja enako tudi za stransko intervenientko, ki se ji je v pravdi pridružila.

Tožnik je 26. 2. 2021 izvedel pouk športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela in s tem soglašala prva toženka (v nasprotju z njenimi navodili), pred izvedbo pouka pa ni predložil rezultatov testiranja. Razlog za odpoved tako ni (le) v tem, da se tožnik ne bi testiral, ampak v opravljanju dela v nasprotju z navodili delodajalca. Obveznost upoštevanja zahtev in navodil delodajalca je ena od temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja, določena v prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Tožnik je z izvedbo pouka športne vzgoje z dijaki neposredno, ne da bi za to vedela prva toženka (oziroma druga toženka) in ne da bi predložil rezultat testiranja, huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je šlo za naklepno kršitev. Tožnik je vedel, da se mora testirati, hote je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Dodatno težo kršitvi daje dejstvo, da prva toženka tega dne niti ni vedela, kje so dijaki.

Če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je dokazno breme (da je zagotovil tako delovno okolje, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev) na strani delodajalca (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu velja šele, ko so dokazana zatrjevana sporna ravnanja (dokazati jih mora delavec) in na njihovi podlagi navedena dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja takega delovnega okolja, v katerem delavec ni izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev.

Tožnika je v času dela v nedokončanem izkopanem jarku zasula zemlja in mu poškodovala več delov telesa. Toženec je bil tožnikov delodajalec, zato je bil skladno s 45. členom ZDR-1 dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je bil toženec skladno s sporazumom za izvajanje skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu zadolžen z ustreznimi varnostnimi ukrepi zagotoviti varnost svojih delavcev in okolice delovišča, obenem pa zagotoviti, da njegovi delavci in delovne naprave in priprave ne ogrožajo varnosti delavcev naročnika del. V zvezi z izvajanjem in usklajevanjem skupnih varnostnih ukrepov na gradbišču pa je izvajalec del izrecno pooblastil sebe (toženca). Naloge pooblaščene osebe so bile: nadzor nad doslednim spoštovanjem osnovnih varnostnih ukrepov delavcev, usklajevanje nevarnih del, ki se opravljajo istočasno ali v zaporedju, ustavitev dela ob kršitvah ukrepov, ki ogrožajo življenje in zdravje delavcev in sodelovanje s koordinatorjem in obveščanje o posebnih nevarnostih, potrebnih ukrepih in izvedenih ukrepih. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da toženec ni odgovoren za škodo, k

Tožnik se je poškodoval v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem je na zunanjem stopnišču objekta na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti1. Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.