64. člen ZMZ-UPB2

Sodišče se strinja s presojo toženke, da tožnik zahtevka ni oprl na dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve in bi jih ne mogel navesti že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ter posledično z njenim zaključkom, da pogoji iz citiranega 64. člena ZMZ-1 za vložitev ponovne prošnje niso izpolnjeni. Tudi po oceni sodišča je bil postopek voden v jeziku, ki ga tožnik razume oziroma v jeziku, za katerega je toženka lahko (vsaj) upravičeno domnevala, da ga tožnik razume. Zato ni možno sprejeti tožbenega ugovora, da bi moral biti pri zaslišanju pri toženki prisoten tolmač za albanski jezik, kot tudi, da bi zaradi zatrjevanega nerazumevanja slovenskega jezika (predvsem uradnega slovenskega jezika) lahko bilo dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Tožnik je prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, zato je ta pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. V 64. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito.