62. člen ZMZ-UPB2

Koliko časa se je zadrževal na Hrvaškem, ni znano. Prav tako je tudi nesporno, da je bil tožnik prijet takoj po ilegalnem vstopu v Slovenijo skupaj s skupino prebežnikov iz arabskih držav, ki so v mesecu decembru na Hrvaškem zaprosili za mednarodno zaščito in ki so zato tudi posedovali potrdila o statusu prosilca za azil na Hrvaškem. Zato se je lahko tožnik najkasneje na vlaku, na katerega je vsa skupina prebežnikov nesporno vstopila na Hrvaškem, seznanil z okoliščino, da Hrvaška sprejema prošnje za mednarodno zaščito. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je Republika Hrvaška za tožnika varna tretja država tudi zato, ker ima visoke standarde pri obravnavi prošenj prosilcev za mednarodno zaščito, kar vključuje tudi utemeljeno pričakovanje, da ga bo obravnavala zakonito in skladno z določbami mednarodnega prava o mladoletnih prosilcih za mednarodno zaščito brez spremstva.

Pogoj za pričetek postopka na podlagi uporabe koncepta varne tretje države je (poskus) nezakonit(ega) vstop(a) v Sloveniji in, če ta pogoj ni izpolnjen, potem tožena stranka ne more izdati sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi koncepta varne tretje države. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnika poskusila nezakonito vstopiti v Slovenijo, oziroma, da sta nezakonito vstopila v Slovenijo. Ta okoliščina ne izhaja niti iz nobenega drugega podatka v spisu, vključno s policijskim zapisnikom z dne 15. 3. 2012.

Tožniki so se pred prihodom v Slovenijo daljši čas (11 dni) nahajali na ozemlju Republike Hrvaške, kamor so dne 26. 8. 2010 zakonito vstopili in se prijavili za prebivanje na različnih naslovih. S posplošenimi tožbenimi navedbami in ob dejstvu, da v tožbi in tudi na osebnem razgovoru ob vložitvi ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države niso z ničemer nakazali, da bi jim vrnitev na Hrvaško morebiti lahko povzročila kršitev katerekoli temeljne človekove pravice, niso omajali prepričanja sodišča, da je odločitev tožene stranke zakonita. Polnoletni tožniki so namreč na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so na Hrvaškem v relevantnem obdobju imeli kakšne probleme, odgovorili nikalno.

Sklep mora biti ustrezno obrazložen, te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti s pritožbo. Glede na navedene določbe ZMZ in trditve tožnika v prošnji se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka do tožnikovih zatrjevanj, da Hrvaška zanj ni varna tretja država, v obrazložitvi sklepa ni opredelila, s tem pa je kršila določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki se na podlagi 30. člena ZMZ uporablja subsidiarno. Obrazložitev sklepa mora namreč vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago in pravno podlago izreka sklepa. Če sklep nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Navedeno mora biti ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so organ vodili k odločitvi. Pomanjkljivosti obrazložitve sklepa ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti z navedbami v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zaradi neupoštevanja pravil upravnega postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postope

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.