63. člen ZMZ-UPB2

Predmet presoje v obravnavani zadevi so le razlogi za izdajo sklepa o omejitvi gibanja. S tem sklepom pa je tožena stranka preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja in to tudi pravilno obrazložila. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v sklepu o omejitvi gibanja, ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit.

Okoliščina, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, je vsekakor pomembna pri presoji, ali bi se lahko tožnik predaji izognil. Razen tega tožena stranka svoje odločitve ni oprla zgolj na to okoliščino, ampak tudi na druge okoliščine. Tako je ugotovila, da si je tožnik sprva urejal vizum za Italijo, ki ga ni mogel dobiti. Nadalje je ugotovila, da je bila njegova ciljna država Francija, razen tega je ugotovila, da je mejo ilegalno prestopil in je tako po mnenju sodišča dovolj utemeljila, zakaj meni, da bi se lahko tožnik predaji Republiki Hrvaški izognil.

Tožnik je imel z Republiko Hrvaško več kot le mimobežen fizični kontakt, saj je tam prespal, prebil en dan in podpisal pogodbo za rent-a-car. Iz tega nedvomno izhaja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški in da je bila vzpostavljena zveza med tožnikom in varno tretjo državo.

Razlogi za omejitev gibanja zaradi izročitve tožnika tretji varni državi morajo biti zanesljivi in ugotovljeni. Učinke ima le pravnomočna sodba.

Tožena stranka od hrvaških organov ni dobila informacije, ali imajo upravni organi oziroma sodišče na Hrvaškem ustaljeno sodno prakso, da prosilcev za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo zaradi sodb Evropskega sodišča za človekove pravice.

Tožena stranka ni ugotovila utemeljenih razlogov, da se bo tožnik izognil predaji. Poleg tega pa tudi ni obrazložila, zakaj je nujno oziroma zakaj ni možno z milejšim ukrepom uresničiti legitimnega cilja določila 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče je ne glede na to, da se tožnik ne nahaja več v Sloveniji, vsebinsko obravnavalo njegovo tožbo in je ni zavrglo, saj meni, da ima tožnik še vedno pravni interes za izpodbijanje sklepa. Bistvo izpodbijanega akta je namreč v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška. Tožnik je preko ozemlja Republike Hrvaške potoval z različnimi transportnimi sredstvi in sicer z različnimi taksiji, različnimi avtobusi, na različnih avtobusnih linijah in med drugim tudi peš, iz česar po naravi stvari brez dvoma izhaja, da ni bil v Republiki Hrvaški le v tranzitu. Tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam osebno tožnik kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja zgolj posplošeno trditev, da bi izvršitev izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS kršitev 3. člena EKČP, s čimer ni v zadostni m

Tožnik, ki je bil prijet pri mejni kontroli na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova na vlaku, ki vozi na relaciji Zagreb – Salzburg, je imel pri sebi železniško vozovnico za relacijo Beograd - Ljubljana, za vožnjo preko Zagreba in Dobove in je bil torej najden dokaz o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi zgolj potovanje (z vlakom) skozi varno tretjo državo pomeni nahajanje v tej državi. Sicer pa je tožnik, ko je prečkal državno mejo med Republiko Srbijo in Republiko Hrvaško, moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi, najverjetneje je z njimi prišel v stik tudi pri prestopu hrvaško - slovenske meje, zato obstaja zveza med tožnikom in zadevno tretjo državo - Republiko Hrvaško. Pojem „nahajati se“ je treba razlagati tudi ob upoštevanju določb Postopkovne direktive ter vsakem primeru utemeljiti, zakaj so ti pogoji izpolnjeni. V obravnavanem primeru je bila zveza med tožnikom in Republiko Hrvaško v smislu določila 27. člena Postopkovne direktive vzpostavljena s tem, da se je v Republiki Hrvaški nahajal - da se je skoznjo peljal (na vlaku), pri čemer se je vozil več ur, na tej poti pa je moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi. <

Tožnik je torej imel po podatkih predloženih spisov možnost pojasnjevanja in je svoja stališča glede varne tretje države tudi izrazil, ni pa predložil nobenih dokazov za svoje navedbe.

Tožena stranka se v sklepu res ni opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država. To je sicer kršitev postopka, ki pa v tem primeru na odločitev ne vpliva. Tožnik je bil od podaji prošnje izrecno vprašan „Ali je Hrvaška za vas varna država?“ in „Ali vaše življenje na Hrvaškem ni bilo ogroženo?“ Tožnik niti ob podaji prošnje niti na zaslišanju ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršno koli nevarnost. Povedal je namreč, da Republike Hrvaške ne pozna dovolj dobro, da pa je vse, kar bi se mu lahko zgodilo, izvedel na podlagi govoric.

Tožniki so se pred prihodom v Slovenijo daljši čas (11 dni) nahajali na ozemlju Republike Hrvaške, kamor so dne 26. 8. 2010 zakonito vstopili in se prijavili za prebivanje na različnih naslovih. S posplošenimi tožbenimi navedbami in ob dejstvu, da v tožbi in tudi na osebnem razgovoru ob vložitvi ponovne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države niso z ničemer nakazali, da bi jim vrnitev na Hrvaško morebiti lahko povzročila kršitev katerekoli temeljne človekove pravice, niso omajali prepričanja sodišča, da je odločitev tožene stranke zakonita. Polnoletni tožniki so namreč na izrecno vprašanje uradne osebe, ali so na Hrvaškem v relevantnem obdobju imeli kakšne probleme, odgovorili nikalno.

Tožnik se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo, zato je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik tudi ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško.

Tožnik je prišel v Slovenijo iz Hrvaške, ki jo je Vlada RS razglasila za varno tretjo državo, zato je Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje. Tožnik ni navedel nobenih pravno relevantnih osebnih okoliščin zakaj Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

Sklep mora biti ustrezno obrazložen, te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti s pritožbo. Glede na navedene določbe ZMZ in trditve tožnika v prošnji se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se tožena stranka do tožnikovih zatrjevanj, da Hrvaška zanj ni varna tretja država, v obrazložitvi sklepa ni opredelila, s tem pa je kršila določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, ki se na podlagi 30. člena ZMZ uporablja subsidiarno. Obrazložitev sklepa mora namreč vsebovati, razen v primerih, ko je dopustna skrajšana obrazložitev, dejansko podlago in pravno podlago izreka sklepa. Če sklep nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Navedeno mora biti ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so organ vodili k odločitvi. Pomanjkljivosti obrazložitve sklepa ni mogoče odpraviti niti z odgovorom na tožbo niti z navedbami v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zaradi neupoštevanja pravil upravnega postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postope

Tožnik je prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo. Zato je Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Tožnik ni navedel nobenih relevantnih osebnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država. Tožnik težko popravljivo škodo izkazuje z navedbo, da je izvedel, da ga namerava tožena stranka poslati še pred sodno odločitvijo na Kosovo, tam pa ga preganjajo, ker je spremenil vero. Podatki iz upravnega spisa pa tožnikovih trditev ne potrjujejo, saj je že iz samega izpodbijanega sklepa razvidno, da ga namerava tožena stranka vrniti na Hrvaško, ker je ta pristojna za obravnavo njegove prošnje.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Tožniku ni bila dana možnost, da izpodbija domnevo, da je Republika Hrvaška zanj tretja varna država v smislu določil ZMZ. V kolikor je toženka menila, da je tožnik imel možnost dokazati razloge za izpodbijanje domneve o Republiki Hrvaški kot zanj tretji varni državi, bi se morala do teh navedb v svoji obrazložitvi opredeliti in tudi navesti razloge, zakaj tožnikove navedbe zavrača. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožnik imel možnost dokazovati zanj sporno okoliščino, tožnik je bil namreč le vprašan, naj na kratko opiše pot, po kateri je pripotoval od odhoda iz njegove izvorne države do Republike Slovenije. Ob tej priložnosti pa je lahko pojasnjeval le to, v katerih državah vse je prebival. S tem pa je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Tožnik je v postopku imel možnost predložiti dokaze, da Republika Hrvaška zanj ni varna država, in je svoja stališča tudi izrazil. V postopku je bil dovolj seznanjen, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, to še toliko bolj, ker je bila enkrat njegova prošnja že zavržena in je bil v Republiko Hrvaško tudi že enkrat vrnjen. Razlog, da mu grozi nevarnost iz Bosne ne more biti upošteven, saj v zadevi ne gre za izročitev Bosni, tožnik pa bojazni, da bo izročen Bosni, tudi ni izrazil. Izrazil je tudi prepričanje, da bo v primeru izročitve vrnjen v Srbijo, vendar tega dejstva ni mogoče razbrati iz tožnikovih navedb ali podatkov upravnega spisa. Dejstvo, da je tožnik v Republiko Slovenijo ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške pa v postopku ni sporno.

Tožnik je prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, zato je ta pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. V 64. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ posreduje prosilcu dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito.

Iz depeše izhaja le domneva, da je, glede na smer od koder je tožnik pripotoval, glede na način potovanja (kamion) ter kraj, kjer ga je prijela policija in glede na dejstvo, da iz depeše izhaja, da sta dva prebežnika, ki sta bila prijeta skupaj z njim, imela status prosilca za azil na Hrvaškem, tudi tožnik prišel iz Hrvaške. Čeprav torej res ni mogoče z gotovostjo reči, da je tožnik prišel v Slovenijo iz Hrvaške, pa gre vendarle za zelo močno domnevo, ki je tožnik s tem, da je zatrjeval, da ni prišel iz Hrvaške in da na Hrvaškem ni zaprosil za azil in da za Hrvaško še nikoli ni slišal, ni uspel ovreči.