7. člen ZMZ-UPB2

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Zakonska dolžnost tožene stranke je da sledi stališčem, mnenjem in napotkom iz sodbe prvostopenjskega sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo (68. člen ZMZ) in je posledično dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, so bili izpolnjeni pogoji, ko je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 248/2014 odpravilo odločbo tožene stranke, in ji zadevo vrnilo v nov postopek ter ji za to dalo napotke. Napotki sodišča prve stopnje za delo tožene stranke v ponovljenem postopku so bili dovolj jasni, da bi tožena stranka ob njihovem upoštevanju v novem postopku ugotovila za odločitev pravno pomembno dejansko stanje in o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite odločila. Odločanje o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite je poseben postopek, urejen v 105. in 106. členu ZMZ. V njem se ugotavlja le, ali še obstajajo razlogi za subsidiarno zaščito, ki so bili podlaga za njeno prvo podelitev. Ker je v tem primeru mladoletnost tožnika odpadla, je treba ugotoviti le, ali tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda iz druge oziroma tretje alineje 28. člena ZM

Tožnik je v prošnji res navajal, da je zapustil Kosovo zaradi nasilja in groženj sosedov – Albancev, na glavni obravnavi (v zvezi z omejitvijo gibanja) pa je pred sodiščem izjavil, da je imel dobre sosede in da so mu pomagali (zbrati denar za odhod). Res je, da gre za neskladje, ki bi ga tožena stranka, če bi njena odločitev temeljila samo na tej zakonski podlagi, morala dodatno razjasniti, vendar ker ni, ne gre za tako kršitev, zaradi katere bi bilo treba odločbo tožene stranke odpraviti. Zavrnitev prošnje namreč v prvi vrsti temelji na izpolnjenih pogojih iz 15. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki so jasno pokazali na to, da želi tožnik zavajati organ in da zlorablja postopke mednarodne zaščite. Poleg tega odločitev tožene stranke (glede izpolnjevanja pogojev iz 4. točke) ne temelji samo na teh tožnikovih izjavah (glede odnosa s sosedi), ampak tudi na njegovih nasprotujočih si, neskladnih in zavajajočih izjavah glede dokumentov, kar je tožena stranka v svoji odločbi izčrpno in logično pojasnila (na strani 4 in 5). Če pa je sodišče prve stopnje stopnje že menilo, da bi bilo navedena neskladja treba razjasniti, bi to lahko (in moralo) storiti samo na glavni obravnavi.

Tožena stranka je pravilno upoštevala, da tožnik ne more več uveljavljati razlogov preganjanja, ker v njegovem kraju organizacije Al-Shabaab, ki ga je preganjala, sedaj ni več. Al-Shabaab ne nadzoruje več mesta Mogadiš, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani navedene organizacije v mestu Mogadiš, zaradi česar ne more več utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem. Pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi (tožnik je mladoletnik, razmere v Somaliji pa še niso v tolikšni meri primerne, da bi se tja lahko vrnilo mladoletnika).

Od tožnikovega odhoda iz izvorne države do sedaj so se razmere v kraju Marka bistveno spremenile, ker se je bila skupina Al Shabaab v avgustu 2012 prisiljena umakniti iz mesta in ga prepustiti AMISOM-u in somalijskim vojakom in od tedaj naprej oni nadzorujejo mesto in ker so somalijske čete s pomočjo AMISOM-a konec avgusta 2012 iz mesta Marka pregnale Al Shabaab in ponovno prevzele nadzor, tožnik pa je zatrjeval strah pred preganjanjem s strani Al Shabaaba, tožnik ne more več upravičeno uveljavljati strahu pred preganjanjem s strani Al Shabaaba.

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka tožniku ni zagotovila temeljnih procesnih jamstev, ki jih v postopku koncepta tretje varne države prosilcu za mednarodno zaščito zagotavljajo določbe ZMZ, prav tako pa tudi Direktiva Sveta Evrope 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva). Zato se v celoti pridružuje sodišču prve stopnje, da niti iz obrazložitve izpodbijanega akta niti iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku dala možnost, da bi še pred izdajo sklepa o zavrženju njegove prošnje lahko dokazoval, da Republika Hrvaška zanj ni varna tretja država, kar sicer tožniku izrecno omogoča drugi odstavek 63. člena ZMZ.

Pravica do sodelovanja pooblaščenca oziroma osebe, ki jo kot pomoč in podporo izbere prosilec, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je kot pravica prosilca, o kateri mora biti prosilec izrecno seznanjen že pred samo podajo prošnje, izrecno določena in poudarjena v ZMZ in Pravilniku in kot taka ne more in ne sme biti odvisna od predhodne ali naknadne presoje o tem, na kakšen način naj bi v posameznem primeru odsotnost ali prisotnost pooblaščenca oziroma strokovnega pomočnika prosilcev pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.