iuris
Predpis je prenehal veljati. Nadomeščen z: Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
§ zakonZakon o mednarodni zaščiti (uradno prečiščeno besedilo) · ZMZ-UPB2 · ne velja od 24. 4. 2016

19. člen ZMZ-UPB2

(prosilec, ki ne more samostojno sodelovati v postopku)

Sodna praksa: 3 odločbe navajajo ta člen · zadnja 16. 1. 2013Vse odločbe ↓
  • UPRS sodba I U 1813/2012Upravno sodišče RS · 2013

    Tožena stranka je informacije o izvorni državi upoštevala, saj jih je zelo podrobno navedla. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da v odločbi ni govora o splošni neverodostojnosti, ampak zgolj o neverodostojnosti. To pomeni, da je tožnik spoznan za neverodostojnega zgolj v tistem delu, kjer je sam priznal, da je neverodostojen - torej zgolj v zvezi s preganjanjem na Kosovu. Če pa je tožnik priznal, da se mu tam dogodki, ki jih je opisal v prošnji, niso dogajali, potem je popolnoma smiselno, da informacije o Kosovu niso relevantne za tožnikov primer.

  • UPRS sodba I U 1454/2011Upravno sodišče RS · 2012

    Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so kazenski postopki, v katerih se je preverjala njegova prištevnost, ter postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ena od oblik političnega preganjanja, saj ni prav nič spornega v tem, da je bil postopek zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj in lažnih obtožb ustavljen zaradi tožnikove neprištevnosti. Tožena stranka je ugotovila, da v obsodbi, psihiatričnih mnenjih in postopku odvzema poslovne sposobnosti ni zaslediti elementov preganjanja in tudi kar se tiče groženj, je pravilno ocenila, da ima tožnik v izvorni državi učinkovito zaščito glede na to, da so vse grožnje po prijavi policiji prenehale in nikoli niso bile realizirane, zaradi česar ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju ali resni škodi.

  • VSRS Sodba I Up 214/2008Vrhovno sodišče RS · 2008

    Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da dejanja in dogodki, ki jih je tožnik navedel v postopku, ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZAzil oziroma Direktive EU ter da se tožnik o pridobljenih poročilih ni izjavil. Glede na izvedensko mnenje je takšno sklepanje tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, preuranjeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožniku postaviti vprašanja z drugačno tehniko izpraševanja, kot je tista v primerih, ko je prosilec sposoben razumeti vsebino vprašanja in nanj tudi odgovoriti in mu zastavljati vprašanja, ne le ob pomoči tolmača, ampak tudi z dodatno razlago in pojasnilom. Ob upoštevanju tožnikovega psihičnega stanja, navedenega v izvedenskem mnenju, bo morala tako postopati tudi pri sprejemanju tožnikovih odgovorov in jih, njegovemu stanju primerno, oceniti, pri tem pa mora biti breme dokazovanja prosilcu v takih primerih olajšano.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 21. 2. 2011
Povezano: sklici 2Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

3 odločb navaja ta člen · zadnja 16. 1. 2013
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–3 od 3
  • UPRS sodba I U 1813/2012
    Upravno sodišče RS · 16. 1. 2013

    Tožena stranka je informacije o izvorni državi upoštevala, saj jih je zelo podrobno navedla. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da v odločbi ni govora o splošni neverodostojnosti, ampak zgolj o neverodostojnosti. To pomeni, da je tožnik spoznan za neverodostojnega zgolj v tistem delu, kjer je sam priznal, da je neverodostojen - torej zgolj v zvezi s preganjanjem na Kosovu. Če pa je tožnik priznal, da se mu tam dogodki, ki jih je opisal v prošnji, niso dogajali, potem je popolnoma smiselno, da informacije o Kosovu niso relevantne za tožnikov primer.

  • UPRS sodba I U 1454/2011
    Upravno sodišče RS · 1. 2. 2012

    Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so kazenski postopki, v katerih se je preverjala njegova prištevnost, ter postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ena od oblik političnega preganjanja, saj ni prav nič spornega v tem, da je bil postopek zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj in lažnih obtožb ustavljen zaradi tožnikove neprištevnosti. Tožena stranka je ugotovila, da v obsodbi, psihiatričnih mnenjih in postopku odvzema poslovne sposobnosti ni zaslediti elementov preganjanja in tudi kar se tiče groženj, je pravilno ocenila, da ima tožnik v izvorni državi učinkovito zaščito glede na to, da so vse grožnje po prijavi policiji prenehale in nikoli niso bile realizirane, zaradi česar ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju ali resni škodi.

  • VSRS Sodba I Up 214/2008
    Vrhovno sodišče RS · 19. 6. 2008

    Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla predvsem na ugotovitev, da dejanja in dogodki, ki jih je tožnik navedel v postopku, ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZAzil oziroma Direktive EU ter da se tožnik o pridobljenih poročilih ni izjavil. Glede na izvedensko mnenje je takšno sklepanje tožene stranke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, preuranjeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tožniku postaviti vprašanja z drugačno tehniko izpraševanja, kot je tista v primerih, ko je prosilec sposoben razumeti vsebino vprašanja in nanj tudi odgovoriti in mu zastavljati vprašanja, ne le ob pomoči tolmača, ampak tudi z dodatno razlago in pojasnilom. Ob upoštevanju tožnikovega psihičnega stanja, navedenega v izvedenskem mnenju, bo morala tako postopati tudi pri sprejemanju tožnikovih odgovorov in jih, njegovemu stanju primerno, oceniti, pri tem pa mora biti breme dokazovanja prosilcu v takih primerih olajšano.