119. člen ZMZ-UPB2

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, ka

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU. Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človek

Otrok pred 15. letom starosti ni procesno sposoben, zato upravni organ ne krši pravil postopka, če mu ne da možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji upravna odločba.

Ker je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in je zanj pravilno uporabila materialno pravo, prvostopno sodišče pa je na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo prvostopno sodbo in tožbo zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke pa je Vrhovno sodišče zavrglo, saj meni, da ustavni spor, kot ga toženki predlagajo, ni potreben.

Smrt (nerojenega) otroka zaradi zdravniške napake je nezadostnega pomena za priznanje pravice do mednarodne zaščite (2. alineja 55. člena ZMZ).

Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku je dovolj že eden od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ.

Prošnja za mednarodno zaščito se zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena, med drugim tudi, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ oziroma prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ.

Prosilcu za mednarodno zaščito se gibanje začasno omeji, med drugim tudi, če obstaja sum, da zavaja oziroma zlorablja postopek, kar je podano tudi, če je prosilec prikril, da je že prej vložil prošnjo v drugi državi.