1. člen ZMZ-UPB2
(vsebina)
(1)S tem zakonom se določajo temeljna načela, postopek za priznanje in odvzem mednarodne zaščite, trajanje in vsebine mednarodne zaščite ter obseg pravic in dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so pridobile mednarodno zaščito.
(2)Ta zakon v skladu z: – Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (UL L, št. 31/18 z dne 6. 2. 2003, str. 101, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/9/ES) določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito; – Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (UL L, št. 251/12 z dne 3. 10. 2003, str. 224, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/86/ES) določa pogoje za združevanje družine za osebe s priznano mednarodno zaščito; – Direktivo Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L, št. 304/12 z dne 30. 9. 2004, str. 96, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2004/83/ES) določa pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino; – Direktivo Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L, št. 326/13 z dne 13. 12. 2005, str. 13, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2005/85/ES) določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
(3)Ta zakon za izvajanje: – Uredbe Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL L 316 z dne 15. 12. 2000, str. 26, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2000/2725/ES) določa način posredovanja prstnih odtisov v centralno bazo Eurodac; – Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 (UL L 50 z dne 25. 2. 2003, str. 109, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2003/343/ES) določa pravila za določitev pristojne države za vodenje postopka mednarodne zaščite; – Uredbe Sveta (ES) št. 767/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o vizumskem informacijskem sistemu (VIS) in izmenjavi podatkov med državami članicami o vizumih za kratkoročno prebivanje (UL L 218, 13. 8. 2008, str. 60–81, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2008/767/ES) določa lajšanje izmenjave podatkov o vlogah za izdajo vizumov med državami članicami, in s tem povezanih postopkov, izboljšuje izvajanje skupne vizumske politike, konzularno sodelovanje in posvetovalne postopke med centralnimi organi, pristojnimi za izdajo vizumov; – Uredbe Sveta (ES) št. 2252/2004 z dne 13. decembra 2004 o standardih za varnostne značilnosti in biometrične podatke v potnih listih in potovalnih dokumentih, ki jih izdajo države članice (UL L 385 z dne 29. 12. 2004, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 2252/2004/ES) določa način izdaje potnih listov za begunce; – Uredbe Sveta (ES) št. 1030/2002 z dne 13. junija 2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 154 z dne 15. 6. 2002, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 1030/2002/ES) določa enotno obliko dovoljenj za prebivanje za državljane tretjih držav; in – Uredbe Sveta (ES) št. 380/2008/ES z dne 18. aprila 2008 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1080/2002 o enotni obliki dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav (UL L 115 z dne 29. 4. 2008, str. 1, v nadaljnjem besedilu: Uredba 380/2008/ES), ki spreminja Uredbo 1030/2002/ES.
- VSRS Sodba I Up 402/2012Vrhovno sodišče RS · 2012
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Tožniku je priznan status subsidiarne oblike zaščite, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil kot mladoletnik brez ožje družine ali drugih sorodnikov izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.
- VSRS Sodba I Up 225/2011Vrhovno sodišče RS · 2011
Ker se tožnik kljub pravočasno poslanemu vabilu in opozorilu v angleškem jeziku kaj sledi, če se vabilu na osebni razgovor ne bo odzval, temu vabilu ni odzval, je tožena stranka pravilno uporabila določbo prve alineje drugega odstavka in določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ ter postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila. Glede na jasno določbo 50. člena ZMZ, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, slednja ni imela nobene podlage za posebno ugotavljanje dejanskih okoliščin, zakaj tožnika ni bilo na osebnem razgovoru. Prav tako ni bila dolžna skrbeti za njegovo fizično udeležbo na tem razgovoru.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 13. 12. 2012Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Up 402/2012Vrhovno sodišče RS · 13. 12. 2012
ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. Tožniku je priznan status subsidiarne oblike zaščite, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil kot mladoletnik brez ožje družine ali drugih sorodnikov izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena ZMZ.
- VSRS Sodba I Up 225/2011Vrhovno sodišče RS · 18. 5. 2011
Ker se tožnik kljub pravočasno poslanemu vabilu in opozorilu v angleškem jeziku kaj sledi, če se vabilu na osebni razgovor ne bo odzval, temu vabilu ni odzval, je tožena stranka pravilno uporabila določbo prve alineje drugega odstavka in določbo tretjega odstavka 50. člena ZMZ ter postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila. Glede na jasno določbo 50. člena ZMZ, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, slednja ni imela nobene podlage za posebno ugotavljanje dejanskih okoliščin, zakaj tožnika ni bilo na osebnem razgovoru. Prav tako ni bila dolžna skrbeti za njegovo fizično udeležbo na tem razgovoru.