VSL Sodba VII Kp 17032/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženo B. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Izreklo ji je denarno kazen v višini šestdeset dnevnih zneskov oziroma 2.040,00 EUR, pri čemer je dnevni znesek določilo v višini 34,00 EUR. Odločilo tudi je, da je obdolžena dolžna plačati denarno kazen v roku treh mesecev in način izvršitve denarne kazni, če je ne bi bilo moč prisilno izterjati.

Obdolženki je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolžene iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obdolženkinih zagovornikov ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča v točkah 26, 28 in 29 izpodbijane sodbe, da je bila prav alkoholiziranost obdolženke vzrok za njeno okrnjeno psihofizično sposobnost, ob upoštevanju izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke o nepravilni oziroma ne dovolj pozorni vožnji obdolženke, ki se pred speljevanjem in vključevanjem na prednostno D. cesto ni dovolj prepričala, ali prometna situacija v območju prehoda za pešce, dovoljuje njeno vožnjo. Pravilna in zakonita je odločitev prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve vzročne zveze med kršitvijo dolžnostnega ravnanja obdolženke, ki je pešca imela možnost zaznati dve sekundi pred trčenjem, ko se je ta že nahajal v območju prehoda s pločnika na prehod za pešce in nastalo prometno nesrečo v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Prvostopenjsko sodišče se je v točki 29 natančno opredelilo do ugotovljene alkoholiziranosti obdolženke, ki predstavlja njeno kršitev dolžnostnega ravnanja in nastankom prepovedane posledice, pri čemer je prvostopenjsko sodišče podlago za svoje zaključke imelo v izvedeniškem mnenju, njegovi dopolnitvi in tudi ustnem podajanju izvedenca na glavnih obravnavah, ki ga je ocenilo kot strokovno in mu v celoti tudi sledilo, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

6Strinjati se je tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča v točkah 15-18 izpodbijane sodbe, da je izvedenec prepričljivo in logično pojasnil, da je prav obdolženkina alkoholiziranost v času prometne nesreče bila vzrok za njeno nepravilno oziroma ne dovolj pozorno vožnjo in dogajanje na označenem prehodu za pešce in na pešca-oškodovanca, ki se je dve sekundi pred trčenjem, glede na konkretne pogoje preglednosti, že nahajal v območju prehoda s pločnika na prehod za pešce oziroma še bolj verjetno že v fazi prečkanja prehoda za pešce.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema ugotovitve in zaključke prvostopenjskega sodišča v točki 22 izpodbijane sodbe, ki je sledilo ugotovitvam in zaključkom izvedenca cestno prometne stroke, da je trk med pešcem in vozilom posledica nepravilnega ravnanja obdolženke. Ne glede na vožnjo obdolženke ali, da je pri STOP znaku ustavila in se počasi pomikala naprej proti križišču, ali, da obdolženka ni ustavila pri STOP znaku ampak se je brez ustavljanja pomaknila preko talne oznake prehoda za pešce 2 do 3 metre pred robom prednostne ceste, je bilo namreč ugotovljeno,da se je oškodovanec nahajal v preglednem in vidnem polju obdolženke.

7Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožniki, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do razmerja vzroka in posledice, saj razen svojega nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca, zagovorniki obdolžene drugih argumentov niso ponudili in je zato pritožbena navedba vsebinsko nepodprta. Ugotovite prvostopenjskega sodišča o ravnanju obdolženke in hoji oškodovanca preko zaznamovanega prehoda za pešce tudi ne morejo izpodbiti navedbe pritožnikov, da vožnja pod vplivom alkohola sama po sebi še ni vzrok za nastanek prepovedane posledice in pomeni vzrok prometne nesreče le tedaj, če je zaradi takšnega stanja voznik nesposoben za varno vožnjo.

8Ugotovitve in svoje zaključke glede psihofizičnega stanja obdolženke po prometni nesreči je sodišče navedlo v točki 9, ugotovitev pa poleg alkotesta potrjuje tudi izpoved prometnega policista, da je obdolžena na kraju kaznivega dejanja kazala očitne znake alkoholiziranosti v smislu zibajoče hoje, pordelih vodenih oči in zadaha iz ust, kar je bil vzrok za strokovni pregled, ki je pokazal alkoholiziranost obdolženke v višini 0.84 grama alkohol na kilogram krvi, tri ure po prometni nesreči.

9Pritožnik graja ugotovljeno dejansko stanje, ker prvostopenjsko sodišče ni odredilo izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje o morebitnem vplivu alkohola na psihofizično stanje obdolžene, ki bi potrdil ali ovrgel vzrok kršitve cestnoprometnih predpisov. Graja pritožnika ni upravičena ob dejstvu, da pritožnik tekom dokaznega postopka ni podal dokaznega predloga v tej smeri. Res je, da je zagovornik obdolžene izvedencu za travmatologijo dr. C. C. 18. 9. 2019 zastavil vprašanje tudi o vplivu alkohola na psihofizične sposobnosti obdolžene vendar je ta odgovoril, da odgovora na zastavljeno vprašanje ne more podati, ker ni izvedenec alkoholog. Dejansko stanje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ugotovljeno popolno.

10Prvostopenjsko sodišče se je namreč v točki 29 izpodbijane sodbe natančno opredelilo do ugotovljene vzročne zveze in kot vzrok za nedvomno ugotovljeno nepozorno vožnjo obdolženke pripisalo njeni alkoholiziranosti, ki je bila takšne stopnje, da sta jo zaznala tudi policista, ko sta prišla na kraj, pri čemer pa je bila njena pazljivost prav zaradi zaužitega alkohola okrnjena do te mere, da oškodovanca, ki je cestišče pravilno prečkal preko zaznamovanega prehoda za pešce ni zaznala.

11Pritožniki tudi ne morejo uspeti z grajo, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembni za ugotovitev dejanskega stanja in jih pravilno ocenilo, saj se je v točkah 15 do 20 celovito opredelilo do vseh izvedenih dokazov, analiziralo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter napravilo logične in pravilne zaključke.

12Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo z ničemer konkretiziran predlog za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, ni razlog za postavitev novega izvedenca, pri čemer je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z razlogi na strani 4, 5 in 6 izpodbijane sodbe, zato z zavrnitvijo dokaznega predloga ni storilo zatrjevane relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

13Pravilna in utemeljena je ocena prvostopenjskega sodišča, da je prav zaradi ugotovljenih zelo grobih kršitev cestnoprometnih predpisov obdolženke prišlo do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, ki je izkazana z obvestilom o telesnih poškodbah za oškodovanca in z izvedeniškim mnenjem izvedenca za travmatologijo ter njegovim neposrednim zaslišanjem. Pa tudi sicer se obdolžena ne more sklicevati in ne more biti ekskulpirana, da je drug udeleženec kršil cestnoprometne predpise, ob zanesljivi ugotovitvi, da jih je kršila tudi sama.

Ne gre namreč spregledati ugotovljene okoliščine, da je oškodovanec prečkal cestišče po zaznamovanem prehodu za pešce ob ugotovitvi izvedenca, da je bil oškodovanec obdolženki viden na razdalji cca. šestih metrov. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da vsak udeleženec cestnega prometa, v konkretnem primeru oškodovanec, ki je cestišče prečkal preko zaznamovanega prehoda za pešce, sme pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa, ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, voznikih, motornih vozilih ter s predpisi o cestah.

14Pritožbeno sodišče prav tako zavrača pritožbene navedbe, da je obdolženka povzročila prometno nesrečo z nezavestno malomarnostjo. Obdolženki sta dokazani dve najbolj grobi kršitvi cestnoprometnih predpisov po drugem odstavku 105. člena in prvem odstavku 41. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP), pri čemer ni upoštevna navedba pritožnika, da je obdolžena prav zaradi nameravane vožnje avtomobila prenehala piti, ravno na podlagi te okoliščine je zaključiti, da se je zavedala, da v posledici zaužitja alkohola lahko pride do prometne nesreče. Iz ugotovljenih okoliščin predvsem pa izpovedi obeh policistov izhaja, da je obdolžena ob prihodu na kraj kaznivega dejanja še vedno kazala znake alkoholiziranosti, kar pa pomeni, da je bila pod vplivom alkohola, kar je potrdila tudi alkoholometrična analiza njene krvi in urina več kot tri ure po nesreči. S svojo vožnjo pa je obdolženka dopustila, da je do prometne nesreče, v kateri je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, prišlo.

15Ker pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in okoliščinam na strani obdolženke dalo primerno težo ter slednji, ob ugotovitvi, da do sedaj še ni bila kaznovana, ne za kaznivo dejanje in ne za prekršek, upravičeno izreklo denarno kazen v višini 60 dnevnih zneskov. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče tudi obrazložilo v točkah 35 in 36 izpodbijane sodbe in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

16Razlogi, s katerimi je zagovornik izpodbijal sodbo torej niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383.člena ZKP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

17Ker obdolžena s pritožbo ni uspela, je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka ( prvi odstavek 98.člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Ta je odmerjena po tar. št. 7113 v zvezi s št. 7122 in znaša 450,00 EUR.