VSK sodba PRp 200/2013

Pritožba obdolženega L.M.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi L.M.K. odgovoren za prekršek po desetem odstavku 50. člena ZVoz in mu na podlagi navedene določbe ter določbe prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo v znesku 1.000,00 EUR ter stranski sankciji 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in odvzem predmetov in sicer osebnega avtomobila znamke R tip M. z registrsko številko 1, last obdolženega, zaseženega dne 27.5.2013, ki se nahaja v hrambi pri izvršitelju. Po pravnomočnosti sodbe se bo odvzeti predmet prodal. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse v skupnem znesku 150,00 EUR ter stroške zasega in hrambe odvzetega osebnega avtomobila glede katerih bo izdan poseben sklep.

Zoper sodbo je obdolženi vložil pritožbo. Konkretnega pritožbenega razloga ne navaja, iz pritožbenih navedb pa je razumeti, da meni, da mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje neupravičeno in ker je obravnavani prekršek vezan na prekršek v katerem mu je bilo po krivem odvzeto vozniško dovoljenje, tudi obravnavanega prekrška ni storil.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo ter na ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno obdolženca spoznalo za odgovornega očitanega prekrška po določbi desetega odstavka 50. člena ZVoz, ki ga stori voznik, ki vozi motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ali mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Obdolženec ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je osebni avtomobil v cestnem prometu vozil v času, ko mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu PR 1 začasno odvzeto vozniško dovoljenje in od dne 15.3.2013 dalje prepovedana nadaljnja vožnja vozil kategorij B, G in H. Meni le, da mu je bilo vozniško dovoljenje neupravičeno odvzeto, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ki ga sodišče izreče s sklepom, začne učinkovati z vročitvijo sklepa o odvzemu vozniškega dovoljenja obdolžencu in velja za čas, dokler traja postopek, vendar najdlje za toliko časa, kot ga določa zakona za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 113.c člena ZP-1). Glede na to, da je obdolženi storil obravnavani prekršek v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ni nikakršnega dvoma, da je obdolženi zanj tudi odgovoren. Vedel je namreč, da mu je vozniško dovoljenje začasno odvzeto, pa se je, glede na njegov zagovor, ki ga v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje, kljub temu odločil za vožnjo. Njegovo stališče, da so mu odvzeli vozniško dovoljenje popolnoma neupravičeno, češ da je vozil po vseh cestnoprometnih predpisih, nima nikakršne teže. V skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) spada med naloge policistov med drugim tudi nadzor voznikov kot udeležencev cestnega prometa, kar pomeni, da imajo pravico ustaviti voznika tudi zaradi tega, da preverijo, ali voznik izpolnjuje pogoje za udeležbo v cestnem prometu kot voznik motornega vozila glede na določbe 50. člena ZVoz.

Neutemeljena je tudi pritožba kolikor se nanaša na odvzem predmeta – osebnega avtomobila. Sodišče prve stopnje je (na strani 4 in 5 obrazložitve) navedlo prepričljive in razumne razloge za odvzem vozila. Kot je ugotovilo, je obdolženi prekršek storil z najvišjo stopnjo odgovornosti, iz njegovega zagovora pa tudi izhaja, da bi avtomobil v primeru vrnitve uporabljal pri svoji dejavnosti, čeprav vse doslej ni opravil kontrolnega zdravstvenega pregleda in ni bilo ugotovljeno ali je telesno in duševno sploh zmožen za voznika motornih vozil. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da obdolženi predstavlja nevarnost za druge udeležence cestnega prometa in zato odvzem vozila narekujejo tudi razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi. Ob tem je sodišče prve stopnje odvzem vozila ocenjevalo tudi z vidika sorazmernosti, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I 183/96 z dne 16.7.1998.

V skladu z določbo 165. člena ZP-1 je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločitve o ostalih sankcijah in sicer glede izrečene globe in stranske sankcije 18 kazenskih točk ter ugotovilo, da sta bili obdolžencu obe sankciji izrečeni v znesku in številu kot določa deseti odstavek 50. člena ZVoz. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena nobena takšna okoliščina, ki bi narekovala omilitev ali odpustitev katere od sankcij, prav tako nobene takšne okoliščine ne navaja obdolženi v pritožbi, zato v odločitev o sankcijah izrečenih z izpodbijano sodbo ni bilo treba poseči.

Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 naložilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo sodne takse v znesku 225,00 EUR (tarifne številke 8111, 8114 in 8132 ZST-1), ki jo mora obdolženi plačati v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse, sicer se ta prisilno izterja.