12. člen ZPrCP

Glede na nevarnost, ki jo za udeležence v prometu predstavljajo vozniki, ki vozijo pod vplivom prepovedanih drog, odvzem krvi in izvedba strokovnega pregleda v navzočnosti policista nista pretirana posega v osebnostne pravice obdolženega.

Sodišče prekorači obtožbo le, če (sámo) spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To je tedaj, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od onega iz obtožbe, ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe.

V zvezi s sklicevanjem na določbe Pravilnika pritožbeno sodišče opozarja, da je ta prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPrCP 1. 4. 2011, vendar se do uveljavitve ustreznih predpisov, izdanih na podlagi 11. člena ZPrCP, uporablja še naprej, kolikor ni v nasprotju s tem zakonom (tretji odstavek 114. člena ter 116. člen ZPrCP). Za razliko od ZPrCP Pravilnik v 2. členu določa, da sme policist izvesti postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih snovi v organizmu, če pri načinu vožnje, izgledu, razpoloženju, obnašanju, načinu govora in drugih vidnih znakih udeleženca cestnega prometa prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi, v drugem odstavku 3. člena pa določa, da policist ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, odredi udeležencu cestnega prometa postopek iz tega pravilnika. Glede na to, da 107. člen ZPrCP ne določa, da sme policist ta postopek izvesti pod pogojem, če prepozna znake, ki bi lahko bili posledica teh snovi oziroma da (šele) ob razlogih za sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom teh snovi, odredi tak po

Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, temveč je postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, ki ga opravljajo policisti kot pooblaščene uradnega osebe prekrškovnega organa v skladu z določbami ZPrCP in v skladu z ZNPPol. Že iz temeljnih določb ZPrCP (določbi členov 12 in 13 ZPrCP) pa izhaja dolžnost prekrškovnih organov – policije, da nadzira promet, opravlja kontrolo spoštovanja vseh določb ZPrCP, med drugim tudi preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu, kar je temelj prometne varnosti in garancija, da se iz cestnega prometa med drugim izločijo tisti vozniki, ki vozijo bodisi alkoholizirani, bodisi pod vplivom prepovedanih substanc in kot taki predstavljajo največjo nevarnost za nastanek prometnih nezgod.

Zmotno je tudi prepričanje, da bi moral obdolženec pred podpisom zapisnika s strani poslujočega policista prejeti pravni pouk o pravici do molka, kajti postopek glede preverjanja obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti, potrebnih za varno vožnjo v cestnem prometu, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, še ni bil postopek o prekršku, kot to zmotno razloguje pritožnik, temveč je bil z njim voden postopek, ki je predpisan v določbah ZPrCP, konkretno v določbi člena 107 ZPrCP in le v primeru, če se ugotovi, da voznik v cestnem prometu ravna v nasprotju s posameznimi določbami tega člena, med drugim, da odkloni odrejen strokovni pregled s strani poslujočega policista, obstaja sum storitve prekrška in v takem primeru prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, ko je obrazložilo, da sta policista imela vsa zakonska pooblastila, da obdolženca kontrolirata v cestnem prometu, skladno z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zato sta utemeljeno zapeljala za njim, ga s svetlobnimi in zvočnimi signali ustavljala, česar pa obdolženec ni upošteval, ampak je zavil na dvorišče domače hiše. Tako je obstajala njuna legitimna pravica, da obdolženca preverita, saj je s tem, ko ni upošteval zvočnih in svetlobnih znakov, ki sta jih uporabila policista za zaustavitev, kršil določbo 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP. Policista sta torej imela vsa pooblastila, da sta na obdolženčevem dvorišču izvedla identifikacijski postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo potrebno pridobiti odredbe sodišča. Sicer pa bi bilo stališče obrambe o potrebi za odredbo sodišča v takih primerih nevzdržno. To bi pomenilo, da bi lahko bil vsak voznik, ko ob kontroli policije ne bi ustavil in bi zapeljal na domače dvorišče, izvzet iz vsakršne nadaljnje kontrole. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno obrazlaga, da to ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagota

Osnovni namen policistov res ni bil postopek o prekršku, temveč le kontrola udeleženca cestnega prometa. Ker pa obdolženec na znak policijske patrulje ni ustavil, je s tem že storil prekršek, zato je bilo s strani policijske patrulje opravičeno sledenje njegovemu vozilu vse do njegovega doma. Prav tako pa sta policista imela vsa pooblastila tam izvesti postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo nobene potrebe po odredbi sodišča, saj je šlo za dvorišče, ki ni zaprt (ograjen) prostor, dostopen pa je tudi z javne ceste, od koder sta policista obdolženčevemu vozilu sledila. Ker dvorišče v konkretnem primeru ni bilo ograjeno, ne gre za prostor, ki bi ga bilo drugače uvrstiti pod pogojem „stanovanje“ in potrebe po pridobitvi odredbe sodišča.