3. člen ZIMI
(pomen izrazov)
(1)Invalidi so osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.
(2)Diskriminacija zaradi invalidnosti je posredna ali neposredna in pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, katerega namen ali posledica je zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh pravic in obveznosti na vseh ključnih področjih življenja. Neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti obstaja, če je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi invalidnosti v enakih ali podobnih situacijah obravnavan manj ugodno kot kdo drug. Posredna diskriminacija na podlagi invalidnosti pa obstaja, kadar je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot kdo drug, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo zakonit cilj in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna.
(3)Primerna prilagoditev pomeni potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin.
(4)Zagotavljanje enakih možnosti so načrtovane dejavnosti, s katerimi se omogoči, da so različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd., dostopni vsem, predvsem invalidom.
(5)Nadlegovanje zaradi invalidnosti je lahko nezaželeno verbalno, fizično ali drugo neverbalno vedenje, katerega posledica ali namen je prizadeti dostojanstvo invalida ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.
(6)Objekti v javni rabi so objekti v javni rabi skladno z opredelitvijo zakona, ki ureja graditev objektov.
- UPRS Sodba I U 504/2021-49Upravno sodišče RS · 2023
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD. Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.
Povezano: pojmi 8Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 1. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 504/2021-49Upravno sodišče RS · 18. 1. 2023
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD. Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.