Zagotavljanje enakih možnosti

Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD. Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.