Uradni list RS, št. 94/10, 50/14, 32/17, 95/24 in 112/25
Sprejel Državni zbor Republike Slovenije · Pripravljavec (po PISRS) Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve · EVA 2005-2611-0033 · EPA 0968-V
(1)Namen tega zakona je preprečevanje in odpravljanje diskriminacije invalidk in invalidov (v nadaljnjem besedilu: invalidov), ki temelji na invalidnosti.
(2)Cilj tega zakona je za invalide ustvarjati enake možnosti na vseh področjih življenja.
Temeljna načela tega zakona so: - spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic invalidov in njihovega dostojanstva, - zagotavljanje enakih možnosti za invalide in njihova nediskriminacija ter - spoštovanje in sprejemanje različnosti zaradi invalidnosti.
(1)Invalidi so osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.
(2)Diskriminacija zaradi invalidnosti je posredna ali neposredna in pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, katerega namen ali posledica je zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh pravic in obveznosti na vseh ključnih področjih življenja. Neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti obstaja, če je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi invalidnosti v enakih ali podobnih situacijah obravnavan manj ugodno kot kdo drug. Posredna diskriminacija na podlagi invalidnosti pa obstaja, kadar je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot kdo drug, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo zakonit cilj in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna.
(3)Primerna prilagoditev pomeni potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin.
(4)Zagotavljanje enakih možnosti so načrtovane dejavnosti, s katerimi se omogoči, da so različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd., dostopni vsem, predvsem invalidom.
(5)Nadlegovanje zaradi invalidnosti je lahko nezaželeno verbalno, fizično ali drugo neverbalno vedenje, katerega posledica ali namen je prizadeti dostojanstvo invalida ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.
(6)Objekti v javni rabi so objekti v javni rabi skladno z opredelitvijo zakona, ki ureja graditev objektov.
(1)V postopkih uveljavljanja pravice do tehničnih pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir, postopkih uveljavljanja plačila stroškov prilagoditve vozila, postopkih za uveljavljanje psa pomočnika in postopkih za uveljavljanje EU kartice ugodnosti za invalide se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače.
(2)Dokumenti in dejanja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu so takse prosti.
Za uresničevanje pravic invalidov veljajo tudi nediskriminacijske določbe in določbe, ki zagotavljajo izenačevanje možnosti po drugih predpisih. Ne glede na določbe drugih zakonov, se uporabljajo določbe tega zakona, če so za invalida ugodnejše.
(1)Prepovedana je vsakršna diskriminacija zaradi invalidnosti v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe.
(2)Diskriminacija pred državnimi organi, organi državne in lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in javnih služb je predvsem: - nespoštovanje in neupoštevanje pravic invalidov ter prikrajšanje zanje oziroma njihova odtegnitev, če so te pravice pod enakimi pogoji priznane tistim, ki niso invalidi, - postavljanje posebnih pogojev za upoštevanje in spoštovanje pravic invalidov oziroma njihovo priznanje invalidom, razen če je tako ravnanje zakonito in vsebinsko ustrezno glede na opredelitev diskriminacije, - po prostem preudarku javnega uslužbenca nespoštovanje in neupoštevanje pravic invalidov ter prikrajšanje zanje oziroma njihova odtegnitev, če je to posledica invalidnosti vlagateljice oziroma vlagatelja, - oteževanje vodenja postopka invalidov kot strank s strani javnih uslužbencev, kar onemogoča ali zelo ovira uresničevanje pravic invalidov.
(1)Slepa oziroma slepi (v nadaljnjem besedilu: slepi), slabovidna oziroma slabovidni (v nadaljnjem besedilu: slabovidni) ali gluhoslepa oziroma gluhoslepi (v nadaljnjem besedilu: gluhoslepi) ima pravico, da sam predloži vsa pisanja oziroma se mu v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njemu razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti.
(2)Pravica iz prejšnjega odstavka se zagotovi na način, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi sam, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. brajico, povečanim črnim tiskom, zvokom, elektronsko obliko.
(3)Državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe morajo pravico iz prvega odstavka tega člena slepemu, slabovidnemu ali gluhoslepemu zagotoviti po uradni dolžnosti.
(4)Plačilo stroškov zagotovitve pisanj v obliki, razumljivi za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije in jih morajo zato predvideti v letnih finančnih načrtih.
(1)Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.
(2)Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, invalidu ali njihovo ponujanje invalidu pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim.
(3)Ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, se nanašajo predvsem: - na dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoč v nujnih primerih, - na odstranitev grajenih ovir v objektih, v katerih ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, - na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide, - na to, da se pri ponujanju blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, če je to potrebno, zagotovijo primerna podpora, zlasti z drugo osebo (bralci, tolmači slovenskega znakovnega jezika, tolmači za gluhoslepe), oznake v brajici ter podatki v lahko čitljivi in razumljivi obliki.
(4)Ukrepe iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti, razen če javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Pri presoji, ali ukrep pomeni nesorazmerno breme, se upoštevajo zlasti velikost in viri javnega ali zasebnega subjekta, njegova narava, ocenjeni stroški, mogoče koristi od boljšega dostopa za invalide ter zgodovinske, kulturne, umetniške in arhitekturne vrednosti premičnin oziroma nepremičnin.
(5)Minister, pristojen za invalidsko varstvo predpiše minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.
(1)Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi.
(2)Prilagoditve obstoječih objektov v javni rabi, razen tistih, ki se rekonstruirajo v skladu s petim odstavkom tega člena (v nadaljevanju: obstoječi objekti v javni rabi), se opravijo z gradbenimi deli in tehničnimi napravami, zvočnimi in svetlobnimi znaki, pisnimi informacijami in drugimi ustreznimi tehničnimi prilagoditvami. Obstoječi objekti v javni rabi so za invalide prilagojeni vsaj tako, da so invalidom dostopne vse storitve, ki se izvajajo v objektu v javni rabi, so na voljo javnosti in do njih invalidi dostopajo znotraj objekta v javni rabi. Obstoječi objekti v javni rabi in zunanje ureditve se prilagodijo tako, da se zagotavljajo parkirna mesta za invalide, dostop do objekta, vstop, vertikalne in horizontalne povezave, sanitarije za invalide, elementi, ki slepim in slabovidnim omogočajo varno uporabo, ter vsaj ena točka ali prostor, v katerem se s tehnologijo zagotavlja nemotena komunikacija za gluhe in naglušne osebe. Prilagoditve se izvedejo v čim večji meri tako, kot je določeno v predpisih s področja graditve, ki določajo univerzalno dostopnost.
(3)Prilagoditve objektov v javni rabi delno ali v celoti zagotovi lastnik objekta ali dela objekta v javni rabi oziroma upravljavec stvarnega premoženja države ali samoupravne lokalne skupnosti, razen če je njihova izvedba tehnično neizvedljiva, pomeni nesorazmerno breme ali bi povzročila poslabšanje bistvenih ali drugih zahtev objekta, o čemer ima pripravljeno oceno ter jo trajno hrani. Pri presoji, ali prilagoditev pomeni nesorazmerno breme, se upošteva četrti odstavek prejšnjega člena.
(4)Gradnja zunanjih vertikalnih komunikacij stavbe se za namen tega zakona šteje za vzdrževanje objekta v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Za izvedbo vzdrževalnih del iz prejšnjega stavka se izdela projekt za izvedbo gradnje. Če vertikalne komunikacije ne povezujejo več kot treh etaž, se lahko izdelajo le grafični prikazi rešitev (tlorisi, prerezi) in pridobi mnenje pooblaščenega strokovnjaka, s katerim ta izjavlja, da se s predvideno gradnjo ne bodo poslabšale obstoječe gradbenotehnične lastnosti stavbe.
(5)Objekte v javni rabi, ki se gradijo, in objekte v javni rabi, ki se rekonstruirajo, se primerno prilagodi med samo gradnjo oziroma rekonstrukcijo objekta skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov in določa univerzalno graditev.
Prepovedano je širjenje besedil v kakršni koli obliki, sporočil, znakov, simbolov in podobnega, ki bi lahko povzročilo spodbujanje diskriminacije zaradi invalidnosti.
(1)Invalidom se mora zagotavljati vključevanje v programe izobraževanja na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje v okolju, v katerem živijo, kot to velja za druge državljane. Pri tem se za diskriminacijo ne štejeta vključevanje v različne programe, kot so posebni in prilagojeni programi, ter prilagoditve rednih programov, ki so prilagojeni invalidovim sposobnostim.
(2)Invalidi imajo pravico do ustreznih prilagoditev pri vključevanju v vzgojni, šolski ali študijski proces in pravico do primernih prilagoditev šolskega oziroma študijskega procesa individualnim potrebam invalida.
(1)Invalidi imajo pravico do zdravstvenih storitev brez diskriminacije zaradi invalidnosti, pri čemer so otroci in mladostniki deležni posebne pozornosti. Invalidom z dodatnimi zdravstvenimi težavami mora biti zagotovljena ustrezna specialistična obravnava.
(2)Otrokom in mladostnikom iz prejšnjega odstavka morata biti zagotovljeni zgodnja obravnava in večdisciplinarna stalna obravnava glede na njihove posebne potrebe. Ustrezna pomoč mora biti zagotovljena tudi njihovim staršem, ko se spoprijemajo z invalidnostjo svojih otrok.
(1)Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti, ki: - invalidu onemogoča, da bi si sam izbral prebivališče in se sam odloči, kje in s kom bo živel. Ne gre za diskriminacijo, če je invalid na podlagi dogovora s svojim zakonitim zastopnikom in organizacijo, ki izvaja institucionalno varstvo, vključen v obliko bivanja, ki zagotavlja celodnevno oskrbo, kot npr. bivalna enota, stanovanjska skupnost, in zanj ta oblika ne pomeni prisilne namestitve; - invalidom onemogoča, da bi zaradi vključitve v skupnost in življenja v njej imeli dostop do različnih storitev.
(2)Lokalne samoupravne skupnosti morajo zagotoviti prilagojena neprofitna najemna stanovanja vsem tistim invalidom, ki so se prijavili na javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj in so se uvrstili na prednostno listo upravičencev, katerim bodo stanovanja tudi dodeljena.
Diskriminacija zaradi invalidnosti vključuje tudi onemogočanje sprotnega in enakovrednega dostopa do informacij, namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoč pri tem načelo primerne oziroma razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti.
(1)Invalidom je ne glede na njihovo invalidnost treba omogočati dostop do kulturnih dobrin in jim zagotoviti možnosti za lastno ustvarjalnost.
(2)Treba jim je omogočati: - dostop do kulturnih dobrin v obliki, pri kateri se upoštevajo posebne potrebe invalidov, - dostopnost do javnih kulturnih prireditev z zagotovitvijo premagovanja komunikacijskih in grajenih ovir, - dostop do kulturne dediščine ali do informacij o njej.
(1)Invalidom mora biti zagotovljena enaka dostopnost do prevoza v cestnem in železniškem prometu ter pomorski in notranji plovbi.
(2)Država in občina morata pri upravljanju gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu in linijski prevoz v mestnem prometu zagotoviti tako, da izvajalci opravljajo prevoz v okviru javnih služb z avtobusi, ki so dostopni gibalno in senzorno oviranim invalidom ter da nudijo informacijo o možnosti uporabe teh dveh javnih služb v invalidom prilagojenih oblikah.
(3)Kadar izvajalec gospodarske javne službe ne more zagotoviti gibalno in senzorno oviranim invalidom prilagojenega medkrajevnega linijskega prevoza z rednimi avtobusnim linijami, jim mora zagotoviti drug ustrezen način prevoza, razen če dokaže, da bi mu taka zagotovitev drugega ustreznega načina prevoza povzročala nesorazmerno breme. V tem primeru mora zagotoviti drug ustrezen način prevoza v obsegu, ki ne povzroča takega bremena.
(4)Upravljavec javne železniške infrastrukture in prevoznik javnih linijskih prevozov v železniškem prometu morata prilagoditi vlake in drugo železniško infrastrukturo za gibalno in senzorno ovirane invalide ter da nudijo informacije o možnosti uporabe železniškega prometa v invalidom prilagojenih oblikah.
(5)Za uporabo pripomočka za premagovanje gibalne in senzorne oviranosti (psi vodniki in drugi psi pomočniki, invalidski voziček) se v kateri koli okoliščini ne smejo zaračunati dodatni stroški.
(6)Na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih, pomembnejših železniških postajah in pristaniščih je treba gibalno in senzorno oviranim invalidom ter psom vodnikom in drugim psom pomočnikom zagotoviti nemoten vstop in izstop ter tudi dostopnost informacij v njim prilagojenih oblikah.
(7)Upravljavec javne pomorske ali celinske plovne infrastrukture in prevoznik javnih prevozov v pomorstvu ali celinskih vodah morata prilagoditi plovila in drugo plovno infrastrukturo za gibalno in senzorno ovirane invalide ter nuditi informacije o možnosti uporabe plovnega prometa v invalidom prilagojenih tehnikah.
(1)Invalidi s senzornimi okvarami lahko poleg pripomočkov, ki so jim zagotovljeni na podlagi drugih predpisov, glede na osebne potrebe uveljavljajo sofinanciranje tudi drugih tehničnih pripomočkov, ki jih potrebujejo v življenju za premostitev komunikacijskih ovir za omogočanje varnega in samostojnega življenja ter jih predvsem uporabljajo za dostopnost do informacij, sporazumevanje in prilagoditev življenjskega okolja (v nadaljevanju: tehnični pripomočki).
(2)Minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom podrobneje določi tehnične pripomočke iz prejšnjega odstavka, pogoje za njihovo pridobitev, njihovo dobo trajanja, vrednost posameznega tehničnega pripomočka in standarde kakovosti pripomočkov ter način vzdrževanja. Za enostavnejše tehnične pripomočke se štejejo pripomočki, katerih vrednost ne presega 500 eurov, za zahtevnejše tehnične pripomočke pa tisti, katerih vrednost presega 500 eurov.
(3)Uveljavljanje pravice do tehničnih pripomočkov po tem členu ne sme vplivati na zmanjšanje ali izboljšanje že pridobljenih pravic do tehničnih pripomočkov po drugih predpisih.
(1)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, na podlagi tega zakona imenuje Svet za tehnične pripomočke, katerega članice oziroma člani (v nadaljnjem besedilu: člani) so trije predstavnice oziroma predstavniki (v nadaljnjem besedilu: predstavniki) ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo, trije predstavniki ministrstva, pristojnega za zdravje, trije predstavniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in trije predstavniki vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni, ki jih predlaga nacionalni svet invalidskih organizacij.
(2)Svet za tehnične pripomočke vsaj enkrat letno pregleda in uskladi nabor tehničnih pripomočkov po tem zakonu in drugih predpisih, ki urejajo pravico do tehničnih pripomočkov na način, da se tehnični pripomočki in pravice do uveljavljanja tehničnih pripomočkov po tem zakonu in po drugih predpisih, ne podvajajo.
(3)Sredstva za delo Sveta za tehnične pripomočke se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
(1)Vlogo za uveljavljanje pravice do tehničnih pripomočkov invalid iz prvega odstavka 17. člena tega zakona vloži na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji ali preko državnega portala e-Uprava.
(2)Če gre za zahtevnejši tehnični pripomoček, upravna enota z liste izvedencev iz četrtega odstavka tega člena imenuje izvedenko oziroma izvedenca (v nadaljnjem besedilu: izvedenec), ki oblikuje mnenje o upravičenosti do tehničnega pripomočka. O pravici do tehničnega pripomočka odloči upravna enota z odločbo.
(3)Listo izvedencev določi minister, pristojen za invalidsko varstvo, na predlog Socialne zbornice Slovenije in izbranega izvajalca zaposlitvene rehabilitacije za invalide s komunikacijskimi ovirami, po predpisih, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
(4)V odločbi iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti natančno opredeljeno, do kakšnega pripomočka je invalid upravičen in kolikšna je višina sredstev za sofinanciranje.
(5)Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Pri odločanju o pritožbi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, lahko pridobi novo mnenje o upravičenosti do pravice do tehničnega pripomočka, ki ga oblikuje izvedenec, ki je imenovan z liste izvedencev iz četrtega odstavka tega člena in ni sodeloval pri oblikovanju mnenja na prvi stopnji.
(1)Upravna enota upravičencu izda vrednotnico za nabavo tehničnega pripomočka po pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do tehničnega pripomočka.
(2)Vrednotnica za plačilo tehničnega pripomočka vsebuje številko vrednotnice, osebno ime upravičenca, navedbo tehničnega pripomočka, do katerega je invalid upravičen ter vrednost posameznega tehničnega pripomočka, določeno s predpisom iz 17. člena tega zakona, višino sredstev za sofinanciranje, podatke potrebne za plačilo in nadzor pravilnosti plačila, podpis upravičenca ter podpis, naziv in žig dobavitelja tehničnega pripomočka, če ta posluje z žigom. Podroben opis vrednotnice in način plačila se določi v predpisu iz 17. člena tega zakona.
(3)Če upravičenec vrednotnico izgubi ali se vrednotnica po naključju uniči, jo upravičenec prekliče pri upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Upravičenec lahko po preklicu vrednotnice pri upravni enoti zahteva izdajo nove vrednotnice. Preklicane vrednotnice ni mogoče predložiti v izplačilo. Veljavnost vrednotnice preneha z dnem, ko je upravna enota prejela obvestilo o izgubi ali uničenju vrednotnice.
(4)Tehnični pripomoček lahko invalid kupi pri katerem koli dobavitelju tehničnih pripomočkov v Republiki Sloveniji in ga delno ali v celoti plača z vrednotnico.
(1)Sredstva za sofinanciranje plačila tehničnega pripomočka za invalida se zagotavljajo v višini 85 odstotkov vrednosti posameznega tehničnega pripomočka, določenega s predpisom iz 17. člena tega zakona. Za invalida, ki prejema denarno socialno pomoč po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, in za invalide, ki jim je priznan status po predpisih, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, se zagotovi plačilo pripomočkov v celotni vrednosti posameznega tehničnega pripomočka.
(2)Sredstva za sofinanciranje tehničnih pripomočkov zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(3)Dobavitelj tehničnih pripomočkov invalidu izda račun za tehnični pripomoček. Kopijo računa skupaj z originalom vrednotnice za nabavo tehničnega pripomočka posreduje upravni enoti, ki je vrednotnico izdala.
(4)Sredstva za plačilo mnenja izvedencev iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, v proračunu Republike Slovenije.
(1)Invalid, ki je zaradi invalidnosti gibalno oviran in lahko vozilo upravlja sam le, če je prilagojeno, lahko uveljavlja plačilo stroškov prilagoditve vozila enkrat na šest let.
(2)Do prilagoditve je upravičen tudi invalid, ki sam ne upravlja vozila, prilagoditev pa je nujno potrebna za vstop invalida v vozilo in varno vožnjo. V tem primeru lahko invalid uveljavlja stroške za naprave in pripomočke za premostitev višinske razlike pri vstopu v vozilo ter za ustrezne sisteme za pritrditev vozička v vozilo, in sicer enkrat na šest let.
(3)Izjemoma se invalidu lahko odobri plačilo stroškov prilagoditve vozila pred potekom šestih let, če dokaže, da je prilagoditev vozila nujna zaradi nastanka nove invalidnosti, bistvenega poslabšanja invalidnosti oziroma zaradi uničenja prilagojenega vozila.
(4)Invalidu iz prvega odstavka tega člena se v primeru nakupa novega prilagojenega vozila prizna sofinanciranje nakupa vozila. Sofinanciranje teh stroškov upravičenec lahko uveljavlja v višini in po postopku iz 22. člena tega zakona.
(5)V predpisu iz drugega odstavka 17. člena tega zakona se podrobneje opredelijo način prilagoditve vozila iz prvega in drugega odstavka tega člena, pogoji za prilagoditev, doba trajanja, vrednost posamezne prilagoditve vozila in standardi kakovosti prilagoditve ter način vzdrževanja. Za enostavnejše prilagoditve vozila se štejejo prilagoditve, katerih skupna vrednost ne presega 1.000 eurov, za zahtevnejše prilagoditve pa tiste, katerih skupna vrednost presega 1.000 eurov.
(1)Vlogo za uveljavljanje plačila stroškov prilagoditve vozila invalid vloži na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji ali preko državnega portala e-Uprava.
(2)Če gre za enostavno prilagoditev, upravna enota z liste izvedencev imenuje izvedenca, ki oblikuje načrt prilagoditve vozila. Listo izvedencev imenuje minister, pristojen za invalidsko varstvo.
(3)V primeru zahtevnejših prilagoditev pripravi izvedensko mnenje Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča (v nadaljnjem besedilu: inštitut), ki individualno za vsakega invalida pripravi natančno opisan načrt predelave ali prilagoditve vozila (v nadaljnjem besedilu: načrt prilagoditve vozila).
(4)Pri pripravi izvedenskega mnenja izvedencev posameznik in inštitut izhajata iz najenostavnejše, najcenejše, vendar funkcionalno učinkovite rešitve. Načrt prilagoditve vozila mora biti tudi finančno ovrednoten. V načrtu prilagoditve vozila mora biti naveden tudi datum, ko je invalid zadnjič uveljavil prilagoditev vozila.
(5)V kolikor invalid želi dražjo rešitev od rešitve v izvedenskem mnenju, se le-ta na zahtevo invalida izvede, razliko v stroških med dražjo izvedbo in izvedbo po izvedenskem mnenju krije invalid.
(6)Izvedenca iz drugega in tretjega odstavka tega člena morata načrt prilagoditve vozila pripraviti najpozneje v 30 dneh od dneva, ko ju upravna enota zaprosi za pripravo načrta prilagoditve vozila.
(7)Sredstva za izdelavo načrta prilagoditve vozila se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije. Stroški izdelave načrta prilagoditve vozila se plačujejo po cenah, ki jih določi minister, pristojen za invalidsko varstvo.
(8)Upravna enota na podlagi načrta prilagoditve vozila izda odločbo, s katero odloči o odobritvi plačila stroškov prilagoditve vozila. V odločbi mora biti natančno opredeljeno, do kakšne prilagoditve vozila je invalid upravičen in kolikšna je višina sredstev za plačilo prilagoditve vozila, ter ali je invalid brezposeln, samozaposlen ali zaposlen.
(9)Upravna enota upravičencu izda vrednotnico za odobritev plačila stroškov prilagoditve vozila po pravnomočnosti odločbe o odobritvi stroškov plačila prilagoditve vozila.
(10)Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Pri odločanju o pritožbi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, lahko pridobi nov načrt prilagoditve vozila.
(11)Po opravljeni prilagoditvi vozila izvedenca iz drugega in tretja odstavka tega člena potrdita ustreznost in pravilnost opravljene prilagoditve vozila ter o tem izdata potrdilo. Vsebino potrdila se podrobneje opredeli v predpisu iz drugega odstavka 17. člena tega zakona.
(1)Vrednotnica za plačilo prilagoditve vozila vsebuje številko vrednotnice, osebno ime upravičenca, vrsto prilagoditve vozila, do katerega je invalid upravičen, vrednost posamezne prilagoditve vozila, določene s predpisom iz 17. člena tega zakona, višino sredstev za sofinanciranje prilagoditve vozila ter podatke potrebne za plačilo in nadzor pravilnosti plačila, podpis upravičenca ter podpis, naziv in žig izvajalca prilagoditve vozila, če ta posluje z žigom. Podroben opis vrednotnice in način plačila se določi v predpisu iz 17. člena tega zakona.
(2)Če upravičenec vrednotnico izgubi ali se vrednotnica po naključju uniči, jo upravičenec prekliče pri upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Upravičenec lahko po preklicu vrednotnice pri upravni enoti zahteva izdajo nove vrednotnice. Preklicane vrednotnice ni mogoče predložiti v izplačilo. Preklic velja z dnem, ko upravičenec upravni enoti sporoči izgubo ali uničenje vrednotnice.
(3)Prilagoditev vozila lahko invalid izvede pri katerem koli izvajalcu prilagoditve vozila v Republiki Sloveniji. Plačilo prilagoditve sofinancira s predložitvijo vrednotnice za odobritev plačila prilagoditve vozila.
(1)Sredstva za prilagoditev vozila se zagotovijo v višini 85 odstotkov vrednosti posamezne prilagoditve, določene s predpisom iz 17. člena tega zakona. Za invalida, ki je prejemnik denarne socialne pomoči po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, ter za invalida, ki mu je priznan status po predpisih, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, se zagotovi plačilo stroškov prilagoditve vozila v celotni vrednosti stroškov posamezne prilagoditve vozila.
(2)Sredstva za sofinanciranje nakupa novega prilagojenega vozila se invalidu zagotovijo v višini 85 odstotkov vrednosti razlike med ceno enakega tipa novega neprilagojenega vozila in novega prilagojenega vozila, vendar največ do višine odobrenega plačila stroškov iste vrste prilagoditve vozila, določenega v skladu s predpisom iz drugega odstavka 17. člena tega zakona.
(3)Sredstva za prilagoditev vozila invalida, ki ni zaposlen, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije, za zaposlenega ali samozaposlenega invalida pa sredstva zagotavlja javni finančni sklad za vzpodbujanje razvoja zaposlovanja invalidov (v nadaljnjem besedilu: sklad).
(4)Izvajalec prilagoditve vozila invalidu izda račun za izvedene prilagoditve vozila. Kopijo računa prilagoditve vozila posreduje upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Kopiji računa je dolžan priložiti originalne vrednotnice za plačilo stroškov prilagoditev vozila, iz katerih je razvidno, ali je plačnik ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (za brezposelne invalide) ali sklad (za zaposlene ali samozaposlene invalide), na podlagi katerih je invalidu izvedel prilagoditve vozila in potrdilo izvedenca o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve. Enako velja tudi pri nakupu novega prilagojenega vozila.
(1)Invalid, ki je zaradi invalidnosti težko ali najtežje gibalno oviran, a ima ustrezne psihofizične lastnosti in primerne bivalne pogoje, lahko glede na osebne potrebe dobi psa pomočnika.
(2)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom iz 22.d člena tega zakona podrobneje določi pogoje za pridobitev psa pomočnika.
(3)Invalid iz prvega odstavka tega člena je upravičen do šolanega psa pomočnika, ki ga prejme v svojo last. V primeru, da invalid po svoji krivdi izgubi psa pomočnika, ni upravičen do novega najmanj do izteka osmih let od pridobitve.
(4)Izvajalca šolanja psa pomočnika izbere invalid pri izbranem izvajalcu, ki ima z ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, sklenjeno pogodbo.
(5)Vsebino pogodbe, sklenjene med ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, in izvajalci za šolanje psov pomočnikov, se določi s predpisom iz 22.d člena tega zakona. Izvajalca za šolanje psov pomočnikov izbere ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, na podlagi javnega razpisa.
(6)Sredstva za šolanje psa pomočnika ter usposabljanje invalida zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, iz proračuna Republike Slovenije.
Minister, pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom podrobneje določi kriterije za dodelitev psa pomočnika, izbor izvedencev, program in način šolanja psa pomočnika, pogoje usposabljanja invalida, podrobnejši postopek uveljavljanja pravice do psa pomočnika, obveznosti v zvezi z zaključnim preizkusom psa pomočnika in invalida, vsebino pogodbe, sklenjene med izvajalcem šolanja psov pomočnikov in ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, izvajanje strokovne pomoči in svetovanja invalidu – lastniku psa pomočnika in druge zadeve, pomembne za izvajanje tega zakona.
(1)Javni razpis za izbor izvajalcev za šolanje psov pomočnikov iz četrtega odstavka 22.c člena tega zakona mora določati: - vrednost šolanja posameznega psa pomočnika in usposabljanje invalida, - da prijavitelj predloži načrt, ki mora biti skladen z evropskimi standardi, ki urejajo šolanje psov pomočnikov, usposabljanje inštruktorjev ter invalidov in iz katerega je razviden postopek usposabljanja psa pomočnika in invalida, - reference prijavitelja kot izvajalca za šolanje psov pomočnikov, ki so določene v predpisu iz prejšnjega člena, - da je prijavitelj dolžan invalidom – lastnikom psov pomočnikov zagotoviti strokovno pomoč in svetovanje ter da se zavezuje, da bo z njimi sklenil ustrezen dogovor, ki je opredeljen v predpisu iz prejšnjega člena, - število psov, ki jih mora letno prijavitelj izšolati, - čas trajanja javnega razpisa, - druge podatke, pomembne za javni razpis.
(2)Javni razpis iz prejšnjega odstavka se razpiše največ za deset let.
(3)Zoper sklep o izbiri izvajalcev za šolanje psov pomočnikov ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
(1)Vlogo za pridobitev psa pomočnika invalid iz 22.c člena tega zakona vloži na upravno enoto.
(2)Izvedenec za vsakega invalida oblikuje mnenje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev psa pomočnika in pogoje, ki jih mora izpolnjevati pes pomočnik. Kriteriji za pripravo mnenja se določijo v predpisu iz 22.d člena tega zakona. S kriteriji se določijo psihofizični in bivalni pogoji, ki zagotavljajo ustrezno ravnanje s psom ter razlogi, zaradi katerih invalid potrebuje psa. Glede na ugotovljene potrebe invalida, izvedenec predpiše lastnosti, ki jih mora imeti pes, ki je primeren za psa pomočnika invalidu. Pri tem smiselno upošteva kriterije, ki so predpisani za pse vodiče slepih.
(3)Izvedenec mora mnenje o upravičenosti do psa pomočnika pripraviti najpozneje v 60 dneh od dneva, ko ga upravna enota zaprosi za pripravo mnenja o upravičenosti do psa pomočnika.
(4)Sredstva za izdelavo mnenja o upravičenosti do psa pomočnika se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije. Stroški izdelave mnenja o upravičenosti do psa pomočnika se plačujejo po cenah, ki jih določi minister, pristojen za invalidsko varstvo.
(5)Upravna enota na podlagi izvedenskega mnenja o upravičenosti do psa pomočnika izda odločbo, s katero odloči o odobritvi šolanja psa pomočnika in odločbo o dodelitvi psa pomočnika invalidu v last.
(6)Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(1)Upravna enota upravičencu izda vrednotnico za plačilo stroškov šolanja psa pomočnika po pravnomočnosti odločbe o odobritvi šolanja psa pomočnika.
(2)Vrednotnica za plačilo šolanja psa pomočnika vsebuje številko vrednotnice, osebno ime upravičenca, podpis upravičenca ter podpis, naziv in žig izvajalca šolanja psa pomočnika, če posluje z žigom. Podroben opis vrednotnice in način plačila se določi v predpisu iz 22.d člena tega zakona.
(3)Če upravičenec vrednotnico izgubi ali se vrednotnica po naključju uniči, jo upravičenec prekliče pri upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Upravičenec lahko po preklicu vrednotnice pri upravni enoti zahteva izdajo nove vrednotnice. Preklicane vrednotnice ni mogoče predložiti v plačilo. Veljavnost vrednotnice preneha z dnem, ko je upravna enota prejela obvestilo o izgubi ali uničenju vrednotnice.
(1)Z EU kartico ugodnosti za invalide (v nadaljnjem besedilu: invalidska kartica ugodnosti), invalidi izkazujejo status invalida pri uveljavljanju komercialnih popustov na področjih prometa, turizma, kulture, športa, prostega časa in na drugih področjih, ki priznavajo ugodnosti osebam na podlagi pridobljenega statusa invalida in nekaterih opredeljenih telesnih okvar.
(2)Invalidska kartica ugodnosti vsebuje naslednje podatke: - osebno ime imetnika, - datum rojstva imetnika, - fotografijo imetnika, - številko kartice, - datum izteka veljavnosti.
(3)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom podrobneje uredi obliko invalidske kartice ugodnosti, postopek za njeno izdajo in postopek izdaje nove invalidske kartice ugodnosti.
(4)Invalidska kartica ugodnosti ni identifikacijski dokument v smislu zakona, ki ureja osebno izkaznico.
(5)Invalidska kartica ugodnosti, izdana v Republiki Sloveniji velja v drugih članicah Evropske unije, invalidska kartica ugodnosti izdana v eni izmed držav članic Evropske unije, pa velja tudi v Republiki Sloveniji.
(1)Invalidsko kartico ugodnosti pridobijo osebe, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ali tujci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in se štejejo kot invalidi skladno z zakonom, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov in z navodilom, ki določa, kdo se šteje kot invalid v kvotnem sistemu zaposlovanja invalidov. Kot invalidi se štejejo tudi gluhoslepe osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opredelitev gluhoslepote po tem zakonu oziroma pravilniku, ki ureja tehnične pripomočke in prilagoditev vozila in invalidi I. kategorije po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
(2)Invalid mora predložiti dokazila o invalidnosti iz prejšnjega odstavka, če dokazil ne izdajajo državni organi ali nosilci javnih pooblastil. Če dokazila o invalidnosti izdajo državni organi ali nosilci javnih pooblastil, jih pridobi upravna enota, ki odloča v postopku o pridobitvi invalidske kartice ugodnosti.
(1)Vlogo za izdajo invalidske kartice ugodnosti z navedbo vseh potrebnih podatkov o izpolnjevanju pogojev in zahtevo za vpis v evidenco invalidskih kartic ugodnosti, invalid iz prejšnjega člena vloži na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji.
(2)Invalidska kartica ugodnosti se šteje za izdano z vpisom v evidenco, ki se vodi pri upravni enoti.
(3)V primeru zavrnitve vloge za izdajo invalidske kartice ugodnosti in vpisa v evidenco invalidskih kartic ugodnosti, upravna enota izda odločbo zoper katero je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(4)Veljavnost invalidske kartice ugodnosti je deset let od njene izdaje.
(1)Če upravičenec invalidsko kartico ugodnosti izgubi, ali mu jo ukradejo ali se uniči, jo mora upravičenec preklicati pri upravni enoti. Upravičenec lahko po preklicu pri upravni enoti zahteva izdajo nove invalidske kartice ugodnosti.
(2)Upravičenec lahko pri upravni enoti zahteva izdajo nove invalidske kartice ugodnosti, če se kartica obrabi ali poškoduje, če spremeni osebno ime ali če fotografija na invalidski kartici ugodnosti ne kaže več uporabnikove prave podobe.
(1)Za omogočanje komuniciranja in pridobivanja informacij v prilagojenih tehnikah s področja državnih organov, organov lokalne samouprave, izvajalcev javnih pooblastil in izvajalcev javnih služb ter storitev javne narave se za osebe z okvaro sluha vzpostavi klicni center.
(2)Ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, izbere izvajalca nalog klicnega centra v postopku oddaje javnega naročanja.
(3)Klicni center se financira iz proračuna Republike Slovenije.
(1)Posebni socialni programi za vključevanje invalidov v družbo kot dopolnitev javne službe obsegajo dejavnosti in različne oblike pomoči invalidom, s katerimi se skladno s potrebami na invalidom prilagojen način zagotavlja njihova večja vključenost na vseh področjih življenja in se jim omogoča socialno vključevanje.
(2)Programi iz prejšnjega odstavka dopolnjujejo javno službo ali so alternativa tej službi.
(3)Posebni socialni programi iz prvega odstavka tega člena se sofinancirajo iz proračuna Republike Slovenije in se izberejo na podlagi javnega razpisa.
(4)Programi iz prvega odstavka tega člena so zlasti: - programi za samostojno oziroma samostojnejše življenje invalidov, - programi za dejavno življenje in delo invalidov, - programi za psihosocialno pomoč invalidom in njihovim družinam, - programi zagovorništva in samopomoči, - programi za preprečevanje nasilja nad invalidi in - drugi programi za izenačevanje možnosti invalidov.
(1)Če so za ta namen zagotovljena evropska sredstva ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, na podlagi javnega razpisa sofinancira dodatne programe iz četrtega odstavka prejšnjega člena in dodatne programe, namenjene izenačevanju možnosti invalidov v družbi, ki so še zlasti: - programi za spodbujanje enakih možnosti za invalidne ženske, otroke ter invalide z drugimi osebnimi okoliščinami; - programi za ozaveščanje družbe o invalidnosti; - programi za zaposlovanje invalidov in zagotavljanje socialne varnosti; - programi za zagotavljanje dostopnosti pri vključevanju invalidov v družbo in - drugi programi, namenjeni izenačevanju možnosti invalidov v družbi.
(2)Predmet javnega razpisa iz prejšnjega odstavka ne morejo biti programi, ki so vsebinsko enaki ukrepom za izenačevanje možnosti invalidov, ki se že sofinancirajo iz javnih sredstev.
(1)Prijavitelj, ki se prijavi na javni razpis iz prvega odstavka prejšnjega člena, mora izpolnjevati naslednje zahteve, določene v javnem razpisu, in sicer: - biti mora subjekt javnega ali zasebnega prava, ki je vsaj 12 mesecev vpisan v Poslovni register Slovenije; - področje njegovega delovanja je izvajanje različnih oblik storitev, programov ali projektov za invalide; - oddal je vlogo na javni razpis v okviru registrirane ali s predpisom ali aktom o ustanovitvi določene dejavnosti; - ima odprt transakcijski račun, ki je vpisan v register transakcijskih računov pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve; - ni v postopku insolventnosti oziroma prisilnega prenehanja po zakonu, ki ureja finančno poslovanje podjetij, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje; - nima neporavnanih obveznosti do ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo; - prijavitelj in odgovorna oseba nista v predkazenskih ali kazenskih postopkih v zvezi s porabo javnih sredstev; - ima izpolnjene vse obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja finančno upravo, oziroma vrednost teh neplačanih zapadlih obveznosti na dan oddaje vloge znaša manj kot 50 eurov – šteje se, da prijavitelj ne izpolnjuje obveznosti iz prejšnjega stavka, če na dan oddaje vloge ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let do dne oddaje vloge; in - ni in ne bo dobil drugih javnih sredstev za upravičene stroške, ki bodo predmet financiranja javnega razpisa.
(2)V javnem razpisu iz prvega odstavka prejšnjega člena se, glede na namen in cilje posameznega javnega razpisa, določijo dodatne zahteve, ki jih mora izpolnjevati prijavitelj.
(1)Z javnim razpisom iz prvega odstavka 24.a člena tega zakona se določi eno ali več meril za ocenjevanje prejetih vlog, ki morajo biti v skladu s tem zakonom ter namenom in cilji javnega razpisa.
(2)Merila za ocenjevanje vlog iz prejšnjega odstavka se lahko nanašajo na naslednje: - usklajenost programa s cilji razpisa; - usposobljenost prijavitelja za izvedbo; - izvedljivost predlaganih aktivnosti s terminskim, stroškovnim in kadrovskim načrtom; - druga posebna merila, določena z javnim razpisom.
Državni organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil, izvajalci javne službe in javna občila skladno s svojimi pristojnostmi z normativnimi ukrepi in usmeritvami ter izobraževanjem zaposlenih ustvarjajo razmere za enako obravnavanje invalidov z ozaveščanjem družbe in spremljajo družbeni položaj invalidov.
(1)Spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti za invalide ter preprečevanje diskriminacije invalidov so naloga Vlade Republike Slovenije in ministrstev, ki na svojih delovnih področjih uresničujejo cilje nacionalnega akcijskega programa za invalide (v nadaljnjem besedilu: akcijski program).
(2)Ministrstva morajo pri pripravi predpisov s svojega delovnega področja upoštevati cilje Konvencije o pravicah invalidov in akcijskega programa ter pri tem sodelovati z ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo.
(1)Na podlagi predlogov ministrstev, Sveta za invalide Republike Slovenije, nacionalnega sveta invalidskih organizacij, vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni, lokalnih skupnosti, socialnih partnerjev, strokovnih združenj in najširše javnosti ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, vsakih pet let pripravi predlog akcijskega programa.
(2)Akcijski program predvsem določa: - temeljne cilje, ukrepe in roke za dosego ciljev na posameznih področjih življenja, predvsem na področju izobraževanja, dela in zaposlovanja, zdravja, zagotavljanja socialne varnosti invalidov, dostopnosti, obveščanja in ozaveščanja javnosti, kulture, športa, verskega in duhovnega življenja, delovanja invalidskih organizacij; - nosilce ukrepov za dosego ciljev; - okvirni obseg sredstev za izvedbo ukrepov in način zagotavljanja sredstev ter - način nadzora nad izvajanjem, njegovo spremljanje in poročanja o njem.
(3)Akcijski program sprejme Vlada Republike Slovenije.
(4)Ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, vsako leto poroča Vladi Republike Slovenije o izvajanju akcijskega programa iz prvega odstavka tega člena.
(1)Svet za invalide Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: svet) je na podlagi tega zakona ustanovljen neodvisen tripartitni organ, katerega člani so predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, predstavniki strokovnih institucij s področja invalidskega varstva ter predstavniki Vlade Republike Slovenije.
(2)Vsaka od strani imenuje v svet po sedem članov, katerih mandat traja štiri leta, in sicer: - sedem predstavnikov vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni, ki jih imenuje nacionalni svet invalidskih organizacij. Pri tem upošteva razmerje med včlanjenimi in nevčlanjenimi invalidskimi organizacijami v nacionalni svet invalidskih organizacij. Nacionalnemu svetu invalidskih organizacij nevčlanjene invalidske organizacije avtonomno predlagajo svoje kandidate, - sedem predstavnikov institucij s področja invalidskega varstva, in sicer Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, inštituta, Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Skupnosti organizacij za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji in Združenja izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v Republiki Sloveniji ter - sedem predstavnikov Vlade Republike Slovenije, ki jih imenujejo ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, ministrstvo, pristojno za šolstvo in šport, ministrstvo, pristojno za zdravje, ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, ministrstvo, pristojno za kulturo, ter ministrstvo, pristojno za finance, ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa predlaga predstavnika visokošolskih zavodov.
(3)Svet sprejme pravila o svojem delovanju, s katerimi se uredi način in področje delovanja sveta.
(4)Svet deluje kot obvezni posvetovalni forum o vprašanjih invalidske politike.
(5)Svet opravlja predvsem naslednje naloge: - spremlja razvoj in izvajanje programov s področja invalidskega varstva ter daje pobude za njihov razvoj in izvajanje, - med javno obravnavo predlagateljem zakonov in drugih predpisov daje mnenje o zakonih in drugih predpisih, ki se nanašajo na invalidsko varstvo, - sodeluje pri pripravi poročil o izvajanju nacionalnih programov in daje mnenje o njih, - Vladi Republike Slovenije daje pobude, predloge in priporočila v zvezi z invalidskim varstvom, - skrbi za sodelovanje med ministrstvi in strokovnimi institucijami ter invalidskimi organizacijami, - spodbuja in spremlja izvajanje Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 10/08), - opravlja druge naloge skladno s sprejetimi pravili o delovanju sveta.
(6)Strokovna, administrativna in tehnična dela za svet opravlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(7)Sredstva za delo sveta se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
(1)Analitične, strokovne, informacijske, programske naloge in razvojno delo ter druge naloge za izenačevanje možnosti invalidov opravljata inštitut in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.
(2)Analitične, strokovne in informacijske naloge glede uporabe in prilagoditve objektov v javni rabi ter dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, opravlja Urbanistični inštitut Republike Slovenije.
(3)Naloge iz prvega in drugega odstavka tega člana opravljajo inštituti na podlagi vsakoletnega programa dela, ki ga potrdi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(4)Sredstva za opravljanje razvojnih nalog se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.
(5)Državni organi in druge institucije, ki morajo po drugih predpisih, ki se nanašajo na invalidsko varstvo, voditi zbirke podatkov ali evidence, morajo podatke iz teh zbirk ali evidenc zaradi izvajanja nalog iz prvega in drugega odstavka tega člena inštitutom dati v anonimizirani obliki brezplačno.
Za obravnavo domnevnih kršitev prepovedi diskriminacije zaradi invalidnosti po tem zakonu se v postopkih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja uresničevanje načela enakega obravnavanja.
(1)Zbirke podatkov vodijo glede na pristojnosti po tem zakonu: - upravne enote, - ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo in - sklad, - inštitut.
(2)Podatki iz zbirk podatkov iz prejšnjega odstavka se smejo uporabljati samo za namene razvoja in izvajanje tega zakona, in sicer: - evalvacijo učinkovitosti ukrepov, - spremljanje finančnih obveznosti zavezancev za plačilo ukrepov, - načrtovanje razvoja ukrepov in odpravljanje ovir, s katerimi se srečujejo invalidi pri uresničevanju njihovih pravic.
(3)Organ, ki vodi centralno evidenco, ki obsega evidenco sofinanciranja tehničnih pripomočkov, evidenco prilagoditve vozila in evidenco pridobitve psa pomočnika, ter organi, ki vodijo evidenco odobrenih tehničnih pripomočkov, prilagoditve vozila, psa pomočnika, evidenco sofinanciranih tehničnih pripomočkov, evidenco prilagoditev vozila za brezposelne invalide ter evidenco tehničnih pripomočkov in evidenco prilagoditev vozil za zaposlene ali samozaposlene invalide, morajo prejem vloge za uveljavljanje pravic in vsako spremembo podatkov nemudoma evidentirati v informacijski sistem.
(4)Pravne osebe iz prvega odstavka tega člena in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, si vse podatke iz evidenc, ki jih vodijo, izmenjujejo brezplačno.
(5)Čas hrambe podatkov iz evidenc, predpisanih s tem zakonom, je deset let po izteku zadnje priznane pravice oziroma do smrti upravičenca.
(1)Upravna enota vodi evidenco odobrenih tehničnih pripomočkov, prilagoditve vozila, psa pomočnika in invalidske kartice ugodnosti, ki vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja tehnični pripomoček, - datum odobritve tehničnega pripomočka, - vrsto tehničnega pripomočka, - dobo trajanja tehničnega pripomočka, - višino in vir sredstev, ki se invalidu odobrijo za sofinanciranje tehničnega pripomočka, - številko vrednotnice za plačilo tehničnega pripomočka, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja prilagoditev vozila, - vrsto in ceno prilagoditve vozila, ki se sofinancira, - vrsto in ceno novega prilagojenega vozila, - datum odobritve prilagoditve vozila, - invalidovo oceno o sposobnosti za vožnjo, - podatke o vozilu (registrska številka, vrsta avtomobila, letnik, šasija), - načrt potrebne prilagoditve vozila z natančnimi datumi in opisi ocen glede potrebnih predelav oziroma prilagoditev, - številko in datum izdaje finančno ovrednotenega načrta, - datum, ko je invalid prevzel prilagojeno vozilo ali kupil novo prilagojeno vozilo, - višino in vir sredstev, ki se invalidu odobrijo za sofinanciranje prilagoditve vozila ali nakup novega prilagojenega vozila, - številko vrednotnice za plačilo prilagoditve vozila, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki je v uporabo dobil psa pomočnika, - številko in datum izdaje odločbe upravne enote o odobritvi psa pomočnika, - datum prevzema psa pomočnika, - ceno psa pomočnika, - številko čipa psa pomočnika, - davčno in matično številko, ime in naslov ter transakcijski račun izvajalca za šolanje psov pomočnikov, - datum izdaje zapisnika o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve vozila, - številko vrednotnice za plačilo šolanja psa pomočnika, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - o številki izgubljene, pogrešane ali uničene vrednotnice za plačilo tehničnega pripomočka, za plačilo prilagoditev vozila ali za plačilo šolanja psa pomočnika ter datum pogrešitve ali uničenja, - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja pravico do invalidske kartice ugodnosti, - serijsko številko invalidske kartice ugodnosti in datum njene izdaje, - upravno enoto izdajateljica invalidske kartice ugodnosti, - datum poteka invalidske kartice ugodnosti in - o številki izgubljene, pogrešane ali uničene invalidske kartice ugodnosti, datum pogrešitve ali uničenja.
(2)Evidenca, ki jo vodi upravna enota, je del centralne evidence tehničnih pripomočkov, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(1)Ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, vodi centralno evidenco, ki obsega evidenco sofinanciranja tehničnih pripomočkov, evidenco prilagoditve vozila, evidenco izdanih invalidskih kartic ugodnosti in evidenco pridobitve psa pomočnika.
(2)Evidenca sofinanciranja tehničnih pripomočkov vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja tehnični pripomoček, - številko in datum izdaje odločbe upravne enote o odobritvi tehničnega pripomočka, - vrsto in ceno tehničnega pripomočka, ki se sofinancira, - datum odobritve tehničnega pripomočka, - dobo trajanja tehničnega pripomočka, - višino in vir sredstev, ki se invalidu odobrijo za sofinanciranje tehničnega pripomočka, - številko vrednotnice za plačilo tehničnega pripomočka, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - davčno in matično številko, ime in naslov ter transakcijski račun dobavitelja tehničnih pripomočkov.
(3)Evidenca prilagoditve vozila vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja prilagoditev vozila, - številko in datum izdaje odločbe upravne enote o odobritvi prilagoditve vozila, - vrsto in ceno prilagoditve vozila, ki se sofinancira, - vrsto in ceno novega prilagojenega vozila, - invalidovo oceno o sposobnosti za vožnjo, - podatke o vozilu (registrska številka, vrsta vozila, letnik, šasija), - načrt potrebne prilagoditve vozila z natančnimi datumi in opisi ocen glede potrebnih predelav oziroma prilagoditev, - številko in datum izdaje finančno ovrednotenega načrta, - datum, ko je invalid prevzel prilagojeno vozilo ali kupil novo prilagojeno vozilo, - višino in vir sredstev, ki se invalidu odobrijo za sofinanciranje prilagoditve vozila ali nakup novega prilagojenega vozila, - številko vrednotnice za plačilo prilagoditve vozila, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - datum izdaje potrdila izvedenca o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve vozila, - davčno in matično številko, ime in naslov ter transakcijski račun izvajalca prilagoditve vozila ali dobavitelja novega prilagojenega vozila.
(4)Evidenca pridobitve psa pomočnika vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki je v uporabo dobil psa pomočnika, - številko in datum izdaje odločbe ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo, o odobritvi psa pomočnika, - datum prevzema psa pomočnika, - ceno psa pomočnika, - številko čipa psa pomočnika, - davčno in matično številko, ime in naslov ter transakcijski račun izvajalca za šolanje psov pomočnikov, - številko vrednotnice za plačilo šolanja psa pomočnika, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice.
(5)Evidenca izdanih invalidskih kartic ugodnosti vsebuje naslednje podatke: - zaporedno številko vpisa, - osebno ime in EMŠO upravičenca, - stalno ali začasno prebivališče, ima upravičenec prijavljeno samo začasno prebivališče, - serijsko številko invalidske kartice ugodnosti, - upravno enoto izdajateljica, - datum izdaje in - datum poteka.
(1)Sklad vodi evidenco prilagoditev vozil za zaposlene ali samozaposlene invalide, ki vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja prilagoditev vozila, - številko in datum izdaje odločbe upravne enote o odobritvi prilagoditve vozila, - vrsto in ceno prilagoditve vozila, ki se sofinancira, - vrsto in ceno novega prilagojenega vozila, - invalidovo oceno o sposobnosti za vožnjo, - podatke o vozilu (registrska številka, vrsta vozila, letnik, šasija), - načrt potrebne prilagoditve vozila z natančnimi datumi in opisi ocen glede potrebnih predelav oziroma prilagoditev, - številko in datum izdaje finančno ovrednotenega načrta, - datum, ko je invalid prevzel prilagojeno vozilo ali kupil novo prilagojeno vozilo, - višino in vir sredstev, ki se invalidu odobrijo za sofinanciranje prilagoditve vozila ali nakup novega prilagojenega vozila, - številko vrednotnice za plačilo prilagoditve vozila, ime in priimek upravičenca ter datum izdaje vrednotnice, - datum izdaje potrdila inštituta o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve vozila, - davčno in matično številko, ime in naslov ter transakcijski račun izvajalca prilagoditve vozila ali dobavitelja novega prilagojenega vozila.
(2)Evidenca, ki jo vodi sklad, je del centralne evidence prilagoditve vozila, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(1)Inštitut vodi evidenco v zvezi z načrtom prilagoditve vozila in potrdilom o ustreznosti ter primernosti prilagoditve vozila, ki vsebuje naslednje podatke: - osebne podatke (ime in priimek, EMŠO, podatki o prebivališču) invalida, ki uveljavlja prilagoditev vozila, - vrsto in ceno prilagoditve vozila, - vrsto in ceno novega prilagojenega vozila, - invalidovo oceno o sposobnost za vožnjo, - podatke o vozilu (registrska številka, vrsta vozila, letnik, šasija), - oceno o prilagoditvi vozila z datumi in opisi ocen glede potrebnih predelav oziroma prilagoditev, - številko in datum izdaje finančno ovrednotenega načrta, - datum in številko potrdila o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve vozila.
(2)Evidenca, ki jo vodi inštitut, je del centralne evidence prilagoditve vozila, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.
(1)Podatki iz 32. do 34.a člena tega zakona, ki so potrebni za uveljavljanje pravice do tehničnih pripomočkov, prilagoditve vozila, psa pomočnika in invalidske kartice ugodnosti se zbirajo neposredno od osebe oziroma njenega zakonitega zastopnika ter po uradni dolžnosti iz zbirk podatkov iz drugega odstavka tega člena, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. Oseba oziroma njen zakoniti zastopnik upravni enoti da vse podatke, o katerih pooblaščeni organi in organizacije ne vodijo zbirk podatkov.
(2)Upravne enote in ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, brezplačno pridobivajo podatke iz obstoječih zbirk podatkov od naslednjih upravljavcev: - Ministrstva za notranje zadeve – podatke iz centralnega registra prebivalstva (osebno ime, datum rojstva, EMŠO, državljanstvo, stalno ali začasno prebivališče, država bivanja, naslov za vročanje, podaljšanje in odvzem roditeljske pravice ter datum prenehanja tega ukrepa, odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti, skrbništvo, podatke o izdanem dovoljenju za prebivanje tujca, vrsta dovoljenja); - Ministrstva za infrastrukturo – podatke iz registra osebnih vozil ter podatke o lastništvu vozila (znamka vozila, komercialna oznaka vozila, identifikacijska številka vozila – šasija, EMŠO uporabnika vozila, EMŠO lastnika vozila); - centrov za socialno delo – podatke o oblikah družbenega varstva po zakonu, ki ureja družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, odločbo o pridobitvi statusa otroka s posebnimi potrebami, podatke o prejemnikih denarne socialne pomoči, podatke o prejemnikih dodatka za nego otroka (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum izdaje odločbe, motnja v duševnem razvoju/slep ali slaboviden otrok/gluh ali naglušen otrok/gibalno oviran otrok/otrok z več motnjami); - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – podatke iz zbirke podatkov o osebah, za katere so podana izvedenska mnenja (ime in priimek, EMŠO, datum podaje izvedenskega mnenja, datum nastanka invalidnosti, vzrok nastanka invalidnosti, kategorija invalidnosti in opis preostale delovne zmožnosti ter podatek o obstoju telesne okvare, datum nastanka, razdelek, po katerem je podana telesna okvara in odstotek telesne okvare oziroma telesnih okvar), podatke iz zbirke podatkov o uživalcih nadomestil na podlagi II. in III. kategorije (vrsta nadomestila iz invalidskega zavarovanja, datum pridobitve pravice, datum pričetka izplačevanja ter morebitni datum prenehanja izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja) ter podatke o vrsti pokojnine ter datumu pričetka izplačevanja pokojnine iz zbirke podatkov o uživalcih starostne, predčasne, delne in invalidske pokojnine; - Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje – vpogled v podatke iz izdane odločbo o invalidnosti po zakonu, ki ureja zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov in po zakonu, ki je urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum izdaje odločbe); - upravnih enot – podatke o vojnih invalidih (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum izdaje odločbe) in gluhoslepih osebah, ki so pridobile pravice po tem zakonu oziroma pravilniku, ki ureja tehnične pripomočke in prilagoditev vozila (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum izdaje odločbe); - Zavoda Republike Slovenije za šolstvo – vpogled v podatke iz izdane odločbe o usmerjanju v program vzgoje in izobraževanja, iz katere je razvidno izpolnjevanje pogojev iz 6. člena Navodila za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Uradni list RS, št. 10/05, 43/05 in 53/12) (ime in priimek, EMŠO, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum izdaje odločbe, motnja v duševnem razvoju/slep ali slaboviden otrok/gluh ali naglušen otrok/gibalno oviran otrok/otrok z več motnjami); - Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve – podatke iz poslovnega registra (matična in davčna številka, naziv in sedež poslovnega subjekta, tekoči račun poslovnega subjekta); - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – vpogled v podatke iz matične evidence (ime in priimek, EMŠO, podlaga za zavarovanje).
(3)Ob pridobivanju podatkov iz prejšnjega odstavka, oseb, na katere se podatki nanašajo, ni treba predhodno seznaniti.
(4)Zaradi točnosti in ažurnosti podatkov iz 33. člena tega zakona se lahko povezuje centralna zbirka podatkov ministrstva s centralnim registrom prebivalstva na podlagi enotne matične številke.
(1)Za zbiranje, uporabo in dajanje osebni podatkov po tem zakonu se uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov.
(2)Izvajalec tiska in pošiljatelj invalidskih kartic ugodnosti mora pridobljene osebne podatke, ki jih potrebuje zaradi tiska in pošiljanja uničiti najpozneje v 30 dneh od odpreme posamezne invalidske kartice ugodnosti.
(1)Z globo od 2.500 do 40.000 eurov se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če invalidu ne zagotovi dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti v skladu z 8. členom tega zakona.
(2)Z globo od 250 do 2.500 eurov se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. Z enako globo se kaznuje odgovorna oseba državnega organa, organov samoupravne lokalne skupnosti, izvajalcev javnih pooblastil in izvajalcev javne službe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3)O prekršku iz tega člena odloča tržna inšpekcija.
(1)Z globo od 2.500 do 40.000 eurov se kaznuje za prekršek domača ali tuja pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost: - ki ne prilagodi avtobusov, vlakov in druge železniške infrastrukture ter gibalno in senzorno oviranim invalidom ne zagotovi dostopnosti informacij o možnosti uporabe teh javnih služb v skladu z drugim in četrtim odstavkom 16. člena tega zakona, - ki gibalno in senzorno oviranim invalidom ne zagotovi možnosti drugega ustreznega prevoza v skladu s tretjim odstavkom 16. člena tega zakona, - ki zaračunava dodatne stroške za uporabo pripomočka za premagovanje gibalne oviranosti v nasprotju s petim odstavkom 16. člena tega zakona, - ki na avtobusih, pomembnejših železniških postajah in pristaniščih gibalno in senzorno oviranim invalidom ne zagotovi nemotenega vstopa in izstopa ter dostopnosti do informacij v njim prilagojeni obliki skladno s šestim odstavkom 16. člena tega zakona, - ki ne prilagodi plovila in druge plovne infrastrukture za gibalno in senzorno ovirane invalide ter ne nudi informacij o možnosti uporabe plovnega prometa v invalidom prilagojenih tehnikah v skladu s sedmim odstavkom 16. člena tega zakona.
(2)Z globo od 250 do 2.500 eurov se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3)O prekršku iz tega člena v skladu s svojimi pristojnostmi odločata prometna in pomorska inšpekcija.
Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem drugega odstavka 9. člena tega zakona opravljajo gradbeni inšpektorji.
Inšpekcijski zavezanec je v skladu s tem poglavjem lastnik objekta ali dela objekta v javni rabi oziroma upravljavec stvarnega premoženja države ali samoupravne lokalne skupnosti.
Če gradbeni inšpektor ugotovi, da inšpekcijski zavezanec objekta ali dela objekta v javni rabi ni prilagodil v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega zakona, odredi prilagoditev objekta ali dela objekta v javni rabi v določenem roku.
(1)Z globo od 2.500 do 40.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki v skladu z drugim odstavkom 9. člena tega zakona ni prilagodila objekta ali dela objekta v javni rabi.
(2)Z globo od 1.500 do 30.000 eurov se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.
(3)Z globo od 250 do 2.500 eurov se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ali odgovorna oseba v državnem organu ali samoupravni lokalni skupnosti.
(4)Z globo od 250 do 2.500 eurov se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena posameznik, ki ni prilagodil objekta ali dela objekta v javni rabi.
(1)Rok za primerno prilagoditev dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti iz 8. člena tega zakona, je največ pet let od začetka veljavnosti tega zakona.
(2)Primerno prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi se zagotovi s tem, da se odpravijo grajene in komunikacijske ovire iz 9. člena tega zakona, ki jih mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi tega zakona, vendar najkasneje v 15 letih po uveljavitvi tega zakona.
(3)Rok za primerno prilagoditev šolskega oziroma študijskega procesa iz 11. člena tega zakona je največ pet let od začetka veljavnosti tega zakona.
(4)Rok za primerno prilagoditev avtobusov za prevoz potnikov v cestnem prometu na način, da se bo invalidom zagotovila dostopnost iz 16. člena tega zakona, je največ deset let od začetka veljavnosti tega zakona.
(5)Rok za primerno prilagoditev prevoza potnikov v železniškem prometu, na način, da se bo invalidom zagotovila dostopnost iz 16. člena tega zakona, je največ 15 let od začetka veljavnosti tega zakona.
(1)Določbe 17. do 22. člena tega zakona se začnejo uporabljati eno leto po uveljavitvi tega zakona.
(2)V enakem roku se morajo vzpostaviti tudi evidence iz 31. člena tega zakona.
Do zaključenega izbora za izvajalca nalog klicnega centra iz 23. člena tega zakona izvaja naloge klicnega centra Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Do sprejetja akcijskega programa iz 27. člena tega zakona se uporablja Akcijski program za invalide 2007–2013.
Do ustanovitve sveta iz 28. člena tega zakona opravlja naloge sveta do izteka mandata Svet Vlade Republike Slovenije za invalide, ki je bi ustanovljen s Sklepom o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide z dne 20. junij 1996 (Uradni list RS, št. 35/96, 8/01, 53/02, 52/05 in 3/10).
(1)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, izda pravilnik iz drugega odstavka 17. člena tega zakona najpozneje v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, določi listo izvedencev iz četrtega odstavka 19. člena tega zakona, najpozneje v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(3)Minister, pristojen za invalidsko varstvo, določi cene za izdelavo načrta za prilagoditev vozila iz petega odstavka 22. člena tega zakona v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(4)Minister, pristojen za invalidsko varstvo predpiše minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti iz petega odstavka 8. člena tega zakona, najpozneje v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Svet za tehnične pripomočke iz 18. člena tega zakona se ustanovi v dvanajstih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(1)Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Samoupravni sporazum o pravici slepih in njihovih spremljevalcev do znižane oziroma brezplačne vozovnice v notranjem potniškem prometu (Uradni list SRS, št. 4/84).
(2)Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati Dogovor o pravici do znižane vožnje v potniškem prometu slepih in njihovih spremljevalcev (Uradni list SFRJ, št. 56/79, 67/86 in 67/89).
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.