8. člen ZIMI
(dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti)
(1)Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.
(2)Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, invalidu ali njihovo ponujanje invalidu pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim.
(3)Ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, se nanašajo predvsem: - na dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoč v nujnih primerih, - na odstranitev grajenih ovir v objektih, v katerih ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, - na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide, - na to, da se pri ponujanju blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, če je to potrebno, zagotovijo primerna podpora, zlasti z drugo osebo (bralci, tolmači slovenskega znakovnega jezika, tolmači za gluhoslepe), oznake v brajici ter podatki v lahko čitljivi in razumljivi obliki.
(4)Ukrepe iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti, razen če javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Pri presoji, ali ukrep pomeni nesorazmerno breme, se upoštevajo zlasti velikost in viri javnega ali zasebnega subjekta, njegova narava, ocenjeni stroški, mogoče koristi od boljšega dostopa za invalide ter zgodovinske, kulturne, umetniške in arhitekturne vrednosti premičnin oziroma nepremičnin.
(5)Minister, pristojen za invalidsko varstvo predpiše minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.
- UPRS Sodba I U 504/2021-49Upravno sodišče RS · 2023
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD. Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 18. 1. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 504/2021-49Upravno sodišče RS · 18. 1. 2023besedilo 2014–2026
Nedvomno je, da morajo upoštevati dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev tudi vsi zasebni mediji, torej so zavezanci tudi izdajatelji komercialnih televizijskih programov. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali sta stranki z interesom A. in B. dolžna zagotoviti popolno dostopnost do vseh svojih vsebin in programov v prilagojenih dodatnih tehnikah za dostopnost senzorno oviranim osebam, torej ali sta dolžna zagotoviti povsem enako dostopnost kot tistim uporabnikom, ki ne spadajo v to kategorijo. Po presoji sodišča je tožena stranka v tem delu pravilno ugotovila, da navedena subjekta nista kršila prepovedi diskriminacije po ZVarD. Obe stranki z interesom sta do določene mere dostopnost svojih storitev senzorno oviranim omogočila, ne pa v celoti. Vendar pa jim zaradi tega tudi po presoji sodišča ni mogoče očitati diskriminacije, če ustrezni predpisi, ki bi določali minimalne standarde, še niso bili sprejeti, kar pa ni njuna krivda, saj sprejetje takih predpisov tudi ni v njuni pristojnosti. Ugotovitev tožene stranke, da pri navedenih dveh ponudnikih storitev ne gre za diskriminacijo, je zato tudi po presoji sodišča pravilna.