8. člen ZUTD

Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.

Po presoji sodišča je, ob upoštevanju namena Javnega razpisa in definicije brezposelnih oseb v pozitivni zakonodaji (med katere osebe s statusom študenta razen izjemoma, če prejemajo nadomestilo iz naslova brezposelnosti, ker so že bili zaposleni (in torej ne gre za prvo zaposlitev) ne spadajo), sporni pogoj Javnega razpisa pravilno razlagati na način, da pogoj za pridobitev sofinanciranja samozaposlitve izpolnjuje tista oseba, kateri samozaposlitev pomeni prvo zaposlitev, in ki je bila pred pričetkom samozaposlitve prijavljena kot aktivni iskalec zaposlitve na Zavodu RS za zaposlovanje v trajanju vsaj šest mesecev nepretrgano. Navedena razlaga po presoji sodišča izhaja iz teleološke razlage pravila, torej namena navedene norme, ki je v zmanjšanju brezposelnosti tistih oseb, ki so daljše časovno obdobje (več kot šest mesecev) brez zaposlitve, kljub temu da aktivno iščejo zaposlitev. Zato sodišče ne more slediti stališču tožnika, da je treba navedeno določbo razlagati ekstenzivno tako, da za pridobitev pravice do sofinanciranja zaposlitve zadošča vsaka prijava oziroma več prijav na Zavodu RS, ki skupaj tvorijo seštevek vsaj šestih mesecev.

Ni dvoma, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, da je tujka, da v Sloveniji nima začasnega niti stalnega prebivališča, in da je bila njena zahteva o mednarodni zaščiti s sklepom Ministrstva za notranje RS z dne 19. 11. 2020 pravnomočno zavržena. V zadevi ni podan dejanski stan iz 8. člena ZUTD, saj po njem za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu in aktivno išče zaposlitev, pa ni v delovnem razmerju, ni samozaposlen, ni družbenik in poslovodna oseba, ni kmet, ni upokojenec in nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih mlajših od 26 let.

Utemeljene so pritožbene navedbe, da 3. alineje prvega odstavka 8. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi veljala tudi za povezane družbe. Navedena določba jasno določa, da se status brezposelne osebe dodeli osebi, ki ni družbenik in hkrati poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi. Status brezposelne osebe se tako ne prizna zgolj osebi, ki je družbenik in poslovodna oseba v isti gospodarski družbi. Ker gre pri povezanih družbah za povezavo vsaj dveh pravno samostojnih gospodarskih družb (527. člen ZGD-1), je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da se obravnavana določba ZUTD razteza tudi na povezane družbe.

Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Ker je izključitveni razlog iz 28. člena ZSVarPre šteti dejstvo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne odločbe izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ker ni dal resničnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev statusa brezposelne osebe, je Center za socialno delo pravilno ugotovil, da je pri tožniku zaradi prenehanja vodenja v evidenco brezposelnih oseb z dnem dokončnosti odločbe prišlo do nastanka okoliščin, zaradi katerih do pravic iz javnih sredstev ni bil upravičen in pravilno odločil, da tožnik iz krivdnih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic iz javnih sredstev.

Ker je bil torej tožnik ob izdaji prvostopenjske odločbe že prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, krivdni razlog neprijavljenosti v to evidenco ni podan. V predsodnem upravnem postopku je bila zato zahteva za denarno socialno pomoč in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za sporno obdobje neutemeljeno zavrnjena.

ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je tožnik vabilo za razgovor za 29. 10. 2013 prejel, da se razgovora pri svetovalki ni udeležil in da izostanka ni opravičil, ne pred določenim datumom in tudi ne po njem. Ker tožnik obveznosti aktivnega iskalca zaposlitve, med te sodi tudi udeležba na razgovorih na zavodu oziroma svetovalcu zavoda, ni izpolnil, ga je toženec utemeljeno črtal iz evidence brezposelnih oseb.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 21. 9. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015 o ugotovljenem obstoju razlog za prenehanje tožničinega vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je bila dne 4. 5. 2015 poslovodna oseba v enoosebni družbi. Hkrati je s slednjo odločbo izrečeno, da se tožnico preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem, ko postane ugotovitev dokončna. Tožnica ob uvedbi obravnavanega predsodnega upravnega postopka po uradni dolžnosti ni bila več lastnica gospodarske družbe, ne poslovodna oseba. Zato sta izpodbijana upravna akta izdana preuranjeno. Temeljita na uporabi materialnih določb ZUTD, ki ni skladna z načeli iz 3. člena istega zakona in bistveni kršitvi temeljne določbe 7. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V upravnem postopanju morajo namreč organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odstavek) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe,

Tožnica ne izpolnjuje pogoja za vpis v evidenco brezposelnih oseb, ker je tujka brez delovnega dovoljenja. Zgolj dovoljenje za začasno bivanje, ob neizpolnjenih drugih pogojih, tožnici ne daje pravice do zaposlitve oziroma do prostega dostopa na slovenski trg dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnika ni mogoče šteti kot tujca, ki ima pravico do prostega dostopa na trg dela v Republiki Sloveniji in s tem kot tujca, ki izpolnjuje pogoje za vpis v evidenco brezposelnih oseb. Med osebami, določenimi v 9. členu ZZDT-1, za katere velja, da imajo prost dostop na slovenski trg dela, namreč ni navedenih tujcev z dovoljenjem za začasno prebivanje (kot ga je imel tožnik), niti ne gre zaradi tega za enega od statusov, določenih v 5. členu ZZDT-1, torej da bi šlo za tujca, ki za zaposlitev ali delo v Republiki Sloveniji ne potrebuje delovnega dovoljenja in se zanj določbe ZZDT-1 ne uporabljajo. Zgolj dejstvo, da ima tožnik dovoljenje za začasno bivanje v Republiki Sloveniji, še ne daje podlage za njegovo zaposlitev in opravljanje dela ter posledično za vpis v evidenco brezposelnih, ampak mora za to izpolnjevati tudi pogoje, ki so določeni v ZZDT-1. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in da se tožnika vpiše v evidenco brezposelnih oseb ni utemeljen.

Tožnik v času prejemanja denarnega nadomestila ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, zato ni upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke.

Kljub temu, da je tožnik kot direktor in edini družbenik družbe G. d.o.o. sprejel sklep, da mu zaradi zdravstvenih težav in nezmožnosti opravljanja dela delovno razmerje preneha, je ostal prijavljen v obvezno zavarovanje še v času do izdaje dokončne odločbe toženca, s katero mu ni bila priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti. Takšna odločba je zakonita, saj tožnik ni imel statusa brezposelne osebe.